Da v zavezništvo nekoč vstopili
so Butalci tudi, zgodovina
davna je že, oh, kakšna brzina,
dvajset let je, kar so to storili.
Znašli so s Tepanjčani se družno
in še z mnogimi v skupni družini,
kaj še, povezali dve celini
s tem so in pa kraje od njih južno.
Ob obletnici pomodrovali
v svoji znani stari so maniri,
da če to zavezništvo se širi,
nujno ni, da v njem bi še ostali.
Treba ob obletnici bo vzeti
zopet malce pamet zdravo v roke,
povprašali svoje so preroke,
kaj jim torej je odslej početi.
Bi ostali zraven, ko ostali
so tako številni, da je gneča?
To za nas lahko je le nesreča,
najmodréjšim so besedo dali.
Nas ni treba, saj dovolj je zbranih,
sklenil modrec je butalski glavni,
pravijo Levičnik mu Preslavni
in je eden pameti predanih.
Nam povsem zadoščajo pravila,
ki se vsakdo mora jih držati,
kdor se tukaj po Butalah klati
in pa kogar pot bo k nam vodila.
Kaj nam mar zavezniške so sile,
so dovolj napisi »Ni prehoda«
za vse tiste iz smeri zahoda,
jih že črke bodo prepodile.
Turke če nekoč tako spodili
smo spred praga naše domovine,
tudi zdaj k nam vstop sovraga mine,
takšno prakso bomo ponovili.
Rekli so Tepanjčani, obnese
res ta stvar v Butalah se nemara,
preizkušena modrost je stara,
pametnega da od tam odnese.
