Namišljeni a tudi resnični dialogi med katerim koli duhovnikom in katerim koli kristjanom, v kateri koli župniji na kateremkoli delu sveta (namenoma rečem “kateri koli” in ne “kateri koli”, da ne bi bil obtožen “kakršnega koli”), v kateri koli dobi, po možnosti sodobni:
“G.župnik … Izgubil sem vero ali pa jo vsaj izgubljam.”
“Oh ja? Oprostite … in zakaj? Se je kaj zgodilo?”.
“Ne. Ali pa morda ja. No, nič več ne razumem. Rečem ne v smislu, da ni nič posebnega, zaradi česar sem to izgubil, in pravim da, ker se vsak dan zgodi veliko malenkosti, zaradi katerih rečem, da nas je morda Bog zapustil, da je Bog pozabil na nas. Potem pa se zavem, da govorim nekaj, kar spominja na bogokletje, in potem sklenem, da sem jaz tisti, ki je izgubil vero … če sem jo sploh kdaj imel.«
“In kaj je teh ‘mnogih malenkosti’, ki se zgodijo, da izgubiš vero v Boga?”
»No, vsega po malo … marsikaj, kar se dogaja v svetu in v vsakdanjem življenju. Vzemite samo ta strah pred vojno, ki je na našem pragu, za katero se zdi, da je kar že tukaj pred našimi vrati, kar nas duhovno izčrpava, iz česar se ne moremo več rešiti in ki ubija bolj iz obupa kot zaradi resne nevarnosti. Toda poleg te situacije še marsikaj drugega: ljudje, ki zbolijo in umrejo, ne da bi sploh bili bolni, morda pustijo družinske člane ali celo majhne otroke same; ljudje, ki trdo delajo za preživetje ali ki poskušajo spoštovati pravila in se znajdejo preobremenjeni in se iz njih norčujejo običajni pametnjakoviči; katastrofe, ki se dogajajo v svetu in ki po naključju vedno prizadenejo najrevnejša in najbolj prizadeta območja planeta … lahko bi našteval v nedogled. Preveč, preveč stvari, zaradi katerih se sprašujem, ali res obstaja Bog nad vsemi nami, ki mu je mar za vse to. Trudim se tudi, da še naprej prihajam k maši, da poskušam prisluhniti besedi upanja: vse je dobro, dokler si v cerkvi, potem pa, ko greš ven in se znajdeš v ostri realnosti vsakdanjega življenja … tvoje roke padejo na tla!”
“Ja, dogovorjeno: ampak poglej, nekatera vprašanja so normalna, človeška, vsi si jih zastavljamo!”.
»Ne, ni res. So ljudje, ki o teh stvareh niti ne dvomijo; ali bolje rečeno, morda se tudi sami sprašujejo, vsekakor pa je jasno, da imajo neomajno vero, saj se v vsaki situaciji in v vseh okoliščinah še vedno zaupajo Bogu, češ da moramo veliko moliti, kljub utrujenosti, da svetu ne gre slabo zaradi Boga, ampak zaradi ljudi, ki ne molijo k njemu, da če bi vsi več molili in več hodili v cerkev, bi bil svet boljši… No, tem ljudem zavidam. Zavidam jim, ker se zdi, da je tak človek prepričan, neomajen v svoji veri. Res, ne vem, kako jim to uspe: rad bi bil kot oni, pa res ne vem, kako bi imel vsaj en gram, eno zrno njihove vere!«
»Ti lahko nekaj povem, čisto iskreno? Spoštujem in cenim njihovo neomajno vero in se prepogosto počutim krivega v primerjavi z njimi: vendar imam raje vašo vero, vaša vprašanja, vaše dvome in vaše negotovosti.”
»Daj no, župnik … ne pretiravaj! Kako lahko rečeš kaj takega?”.
»No, povem ti, da so ljudje z neomajno vero v meni vedno zbujali mešanico občudovanja in strahu. Občudovanja, kot sem vam že povedal, zaradi njihove notranje moči in strahu, morda zaradi te iste moči. Tudi zgodovinsko gledano so skozi stoletja tisti, ki so trdili, da imajo neomajno vero, ne glede na to, o katerem bogu ali božanstvu že govorimo, gotovo podpirali usodo države ali skupnosti ljudi z vidika verniške identitete; pogosto pa je tudi ustvarilo temelje za nekaj zelo nevarnega, kar je imelo in ima zelo malo opraviti z vero. Križarji v Sveti deželi, osvajalci novih dežel v čezmorskem Novem svetu, diktatorji na vseh zemljepisnih širinah, fundamentalisti vseh ver, ki so v imenu svojega boga napadali življenja drugih, so bili tudi varuhi neomajne vere. … In ne da bi prišli do teh, morda skrajnih, a vseeno resničnih primerov, smo vsak dan priča prizorom velike in male nestrpnosti, ponosa, vzvišenosti (prikrite ali očitne) s strani ljudi, ki v imenu svoje vere, se bolje počutijo do drugih, dovolijo si, da jih obsojajo, se imajo za srečneže vsaj v primerjavi s tistimi, ki po njihovem zavržejo svojo dušo, ne da bi jih skrbelo za lastno odrešitev. In to morda samo zato, ker se ti »drugi«, ti »neverujoči«, tisti, ki zelo malo hodijo v cerkev in le takrat, ko se to zgodi, sprašujejo o pomenu verovanja in o resnični prisotnosti Boga v našem življenju.
Povem vam zato, da ne zapadete v isto zmoto kot pravilno misleči ljudje, ki obsojajo druge, in zato ne obsojajte ali zaničujte njihove domnevne dobre vere, ker je v mnogih primerih resnično iskrena in pristna vera; ampak prav tako vam pravim, da nikoli ne nehajte spraševati, dvomiti, dvomiti v to, v kar verjamete, ker te stvari kažejo vašo voljo, da napredujete, da vedno čutite iskanje, da se nikoli ne počutite zadovoljni v svojih pogledih, ki zadevajo Boga. Vedite, da imate v tem mrzličnem in dvomljivem iskanju Boga vzornika in skoraj bi lahko rekel pokrovitelja: tistega Tomaža, imenovanega Didimus, ki nam že iz njegovega vzdevka daje razumeti njegovo »dvojnost«, njegov dvojni odnos do Boga, ki ga sicer ljubi in spoštuje, do katerega pa izraža nekaj dvomov in celo kaj več o njegovem vstajenju in vrnitvi v življenje po tako krvavi smrti. Kar so mu drugi povedali o Jezusu, mu ni bilo dovolj; ni se ustrašil obračuna z Judi in tisti večer ni želel ostati v tisti sobi za zaprtimi vrati; hotel je videti Učitelja na lastne oči; želel je odgovore na svoja vprašanja, saj takšno verovanje, iz čiste vere, ni bilo zanj.
Seveda je Učitelj izziv sprejel, seveda: ni se bal Tomaževih dvomov. Pokazal mu je, da je poleg njegovih legitimnih vprašanj on tam: in najboljši način, da ga sreča, je, da položi roke v znake njegovih ran, to je, da se potopi v edino stvar, ki je pomembna glede Boga ali znamenja njegove ljubezni do nas. Ljubi in dovoli, da te Bog ljubi, in spoznal ga boš takšnega, kot je, tvoj Gospod in tvoj Bog.”
»Torej, čeprav pogosto dvomim in Bogu postavljam nekoliko bogokletna vprašanja, ali hočete reči, da lahko še vedno prejmem obhajilo, če grem k maši?«
»Ti lahko povem še zadnjo stvar? Morda je ravno takrat, ko imaš preveč gotovosti in nikoli ne dvomiš o svojem odnosu z Bogom, dobro, da se za trenutek ustaviš, preiščeš svojo vest in nato natančno oceniš, ali se počutiš v občestvu z Bogom ali ne, predvsem pa s svojimi brati. In spomni se, da je Tomaž, ‘sveti’ Tomaž, s svojimi dvomi in negotovostmi na koncu dal svoje življenje za svojega Gospoda in svojega Boga.«
“Torej, ali se lahko imenujem kristjan kljub svojim dvomom?”
“Tukaj pa zares velja kot pribito, da ti rečem: “Brez sence dvoma!”.
