Iz germanske je prišel dežele,
spustil se na pisto letališko,
ko zagleda spodaj Miki Miško,
ki obuta je v copate bele.
»Mar narobe tokrat smo pristali?«
vprašal nejeverno je pilota,
bil odgovor je, da ni pomota,
ko so telefon mu v roke dali.
»Halo, je vse v redu?« se glasilo
je vprašanje tam na drugi strani.
»Ste pohodniki zdaj vsi že zbrani,
na planinsko torej greš kosilo?«
Nejeverno je v slušalko gledal,
videl je na drugi strani sliko,
sivoglavec mu je na veliko
mahal, rad bi nekaj še povedal.
»Ste mar tam, sprejeli me ne boste?
ga popotnik je prav vljudno vprašal,
se na gostoljubnost je zanašal,
če v deželi tej imajo goste.
»Ni problema, ti kar k nam pohiti,
kaj obiraš se na letališču,
na planinskem čakam te plesišču,
smo že okrepčani vsi in siti.«
Tujec čudil se je, kaj dogaja
vendar se, dobil je pojasnilo,
nekaj se je bojda pripetilo,
a da naj nikamor ne uhaja.
Bi gostitelj, kakor je obljubil,
ga pričakal, toda zadržan je,
zdaj rešuje glavno se vprašanje,
kje identiteto je izgubil.
Ta pa, ki mu zdaj telefonira,
ni njegov gostitelj, ta ni pravi,
a naj vendar kar vse z njim opravi,
tudi če igra, zgolj imitira.
Pravi je zares na neki fešti,
a naj tega ne pripoveduje,
šel domov je, kajti rad potuje,
je na letu proti Bukarešti.
