Od nekod se znova je prikazal,
ko docela bil je že pozabljen,
objektivno rekli bi odrabljen,
kot ostanke zadnje bi pomazal.
Lipov bog, predobro znana firma,
se imel je svojčas za božanstvo,
videl v sebi namreč je poslanstvo,
kakor škof, obhaja ki in birma.
Daleč od škofovskega poklica
vedno bil je, takšna primerjava
je celo žaljiva, nak, ni prava,
ko imamo pred seboj spet strica.
Za mirovnika se zdaj razglaša,
mir mu, pravi, čisto vse pomeni,
najbolj pa od vsega bojda ceni,
žrtev če zanj prosi, po njem vpraša.
Med mirovnike zato se sili,
rad bi mednje dal se izvoliti,
da za mir bi mogel več storiti,
ker agresor se mu silno smili.
Res kot lipov bog, o njem dejali
so opazovalci, po imenu,
delovanju in še bolj namenu,
bi jokali ali se smejali?
Kot malik, ki sebe malikuje,
lipov pač, zato pomilovanja
vreden, ko agresorjem se klanja
in ko prav leseno pametuje.
