Umrla je pričevalka Nada Kravos

Umrla je Nada Kravos (93), Nada Skaolonova, ki je med intervjujem za nacionalno televizijo spekla kruh. Od padca pred meseci, ko je šla krmit kokoši, si ni opomogla. “Še vedno rada delam,” je večkrat povedala, tudi v oddaji, ki je ogled tudi na spletu: KLIK.

Pred sedmimi leti je nacionalna televizija predvajala oddajo Pričevalci, ki jo je režiser Jože Možina posnel v Skriljah. Obiskal je Nado Kravos, ki mu je opisala pretresljivo življenjsko zgodbo svoje družine v viharjih treh totalitarizmov. Visoko ceno so plačali, njihova edina “napaka” pa je bila, da so bili pošteni rodoljubi.

“Mama in tata sta imela šest otrok. Tata je bil krojač in borec za severno mejo. Pravil je, da si med vojno dva meseca ni sezul čevljev,« je začela pripovedovati Nada Skalonova. A kmalu je zgodbo prekinila, saj je zamesila kruh. Potem je spet sedla pred kamero. Življenje je bilo težko. Pogrešala je nežnost: »Smo morali delati že od malega. Nič nas niso cartali. Se ne spomnim, da bi me mama poljubila. Smo morali ubogati na prvo besedo.« Sta pa starša otroke vzgajala v globoki veri. Eden od sinov, Zdravko Kravos, je postal misijonar marist in v Afriki in Južni Ameriki otroke učil jezike. Duhovnik pa je postal tudi Nadin nečak Peter Kravos, sin njenega brata, ki je zaživel v Angliji.

Oče Mirko Kravos je veliko bral in bil velik protifašist. Bral je, kaj se je dogajalo v Rusiji po revoluciji in je zato komunizem odklanjal. Med vojno so jih sovaščani – revolucionarji imeli na piki, saj je oče svoje mnenje povedal na glas. Mamo in njo so tako ponoči aretirali in odpeljali na prisilno delo na neko kmetijo za pol leta. Nič ni pomagalo, ne da je imela mama 40 stopinj vročine, ne da sta doma ostali samo šestletna sestra in bolna, nepokretna teta. Šestnajstletnica je v ujetništvu spletla 90 parov nogavic in izdelal 60 parov copat. Partizanski štab je zaradi njenega opozorila ušel gotovi smrti pred nemškim napadom.

Vzrok za aretacijo je bila očetova resnicoljubnsot. “Vedel je, kaj se dogaja v Rusiji,” je povedala. Oče jih je vedno učil, da ne smejo ovajati. Prav za njihovo aretacijo pa je bilo krivo ravno ovajanje s strani Slovencev. Ne ona ne njen brat Mirko po vojni nista nikoli razglašala, kdo jih je izdal. Vse do smrti. Greh se pove, grešnika ne.

22-letno sestro so že po koncu vojne partizani v Gorici aretirali, hudo mučili in ubili pri Lokavcu. Dolgo niso vedeli, če je živa ali mrtva. Potem pa je Nadi v sanjah sestra povedala, da so jo umorili. Na vprašanje, ali so jo mučili, pa je odgovorila: »Kaj bo tako trpljenje proti takemu veselju.« Sestro so skupaj z drugimi enajstimi zamolčanimi žrtvami pred leti prekopali, a so spomini še vedno hudi in Nada ni mogla iti zraven.

Življenje je bilo težko tudi po vojni. Eden brat je padel med vojno, drugi je po vojni zaradi domobranske uniforme moral bežati v tujino, tretji pa je že prej bil šel v Turin v semenišče. Od šestih otrok sta ostali samo dve sestri, skrbeli pa se še za nepokretno teto. Potem so prišle obvezne oddaje: »Vse je bilo treba dat, mleko, junca. Vse, kar smo imeli.« Oče je opustil krojaštvo in zasadil precej sadnega drevja: »Dosti češenj smo imeli. Eno leto smo jih nabrali 600 kg in za ta denar ometali hišo.«

Vojna je botrovala tudi, da se Nada ni poročila. »Prav gotovo bi se, če ne bi bilo vojne. Ampak toliko fantov je padlo. Šturmovi so padli trije. Taki veliki fantje!«

Skriljani so Nado do nesrečnega padca videvali na vrtu ali pri kokoših. Na Možinovo vprašanje, kaj jo v življenju najbolj veseli in drži pokonci je odvrnila: »Še vedno rada delam.« In takrat je bil kruh v stari peči pečen. Nada je vstala in z loparjem povlekla dišeč hlebec ven iz peči. »Kruha ne sme nikoli zmanjkat,« se je nasmehnila novinarju in snemalcu. »Kruha se ne sme rezat. Moramo ga lomit. Bog ga je lomil.«

Zadnje vprašanje je bilo o veri. Kaj ji pomeni? »O, meni veliko pomeni. Kaj pa je, če ni vere? Pomeni mi vse. Saj ni vredno živet. Velikokrat sem molila in bila uslišana. Prav očitno! Vsega pa Bog ne more uslišat.«

Vseeno pa pravi, da se malce boji, saj ne ve, če si bo zaslužila nebesa. »Z bratom Zdravkom v Argentini sem govorila tri ure, preden je umrl. Sem rekla, naj mi odpusti, če ni bilo kaj prav, ko smo bili skupaj. Je rekel, ti tudi odpusti meni. Potem je rekel: nasvidenje v nebesih. Sem rekla: ja, če boš ti mene gor potegnil. Ne, boš ti prej gor ko jaz, je rekel. Ampak zdaj, po tolikih letih, je že gor v nebesih, tudi če je kaj bil v vicah.«

Oddajo Pričevalci najdemo na portalu You Tube z angleškimi podnapisi. Oddajo je prevedel Peter Kravos: »To je zgodba družine mojega očeta in potemtakem del moje življenjske zgodbe. Če si boste vzeli čas za ogled, sem prepričan, da vas bo ganila.«

Bila je redna bralka časnika Vipavska. Naj počiva v miru, teta Nada Skalončna! Na svidenje nad zvezdami.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več
[obvestilnik logo="prikazi" target="_blank"]