Šolski forumček je bil o zdravju,
tudi poba tjakaj so poslali,
v drugi klopi mu pred tem postlali,
bil občutek je kakor na Navju.
Le da to je Navje ortodoksno,
pravoverno, da ne bo pomote,
tam gostil je namreč pop falote,
da bilo je še bolj paradoksno.
Vse o zdravstvu, vse na eno vižo,
kakor ortodoksne litanije,
pobu dolgčas je, kam naj se skrije,
zdi se mu že, da dobil je grižo.
Kakor šolarček, kar je v resnici,
ne kričač več in nič več prismoda,
je trdo sedel kakor neroda,
ki je v šolski klopi po krivici.
Pop navijal v eno smer je, isto,
hvalil pobove je vragolije,
je povzdignil strašne grdobije,
sliko hotel je podati čisto.
Pa ni šlo, saj ni več moč lagati,
da je zdravstvo v redu, pob pa priden,
naj bil pop je še tako perfiden,
ni bilo ljudi moč naplahtati.
Da je pob v resnici nek predsednik,
kaj vem česa, novega razreda,
niso dala vtisa lica bleda,
temveč, da je popovski prisklednik.
Tak, ki liže se in popu slini,
pop pa le, da naš je, pravoveren,
dal mu je odvezo, neizmeren
pač dvoličnež, ki normalnost hlini.
