Nekateri so, ki ure jih pestijo,
nosijo jih kajpada na levi,
kot pravilo v taki je zadevi,
dolge prste ure jim zlatijo.
»Smo ljudje, za delavske pravice
bi storili vse, naj ura plača
dobro se, a najprej je jedača,
avto prve klase, zlate žlice.«
»Ura delavčeva bodi prednost«,
radi vsakič mantro ponovijo,
še s pestjo udarijo, storijo
najprej vse za lastne ure vrednost.
Kakšna ura, tista astronomska
mišljena je ali druga kakšna?
Ura pač, seveda vedno takšna
da računica je ekonomska.
»Naj se vidi, kakšni pogajalci
mi za urno smo postavko vedno,
pravimo, je vsako delo vredno,
vpijemo zato: Dol z zajedalci!«
V praksi je tako kot v teoriji,
zmeraj eni, isti so vodilni
in na uro najbolj ti storilni,
ki za trakom niso, so v režiji.
Se problem pri teh največji kaže,
z roko ko zajemajo, k levici
segajo, ne skrijejo v resnici,
ura da se s kaviarjem maže.
