Prilika je to o dveh možakih,
eden je starosta, je očanec,
drugi je mladosten, varovanec
bi lahko pri takih bil očakih.
Prvi bel je, v belo se oblači,
kot njegovim letom že pritiče,
drugi ga kar za očeta kliče,
etos ga njegov močno privlači.
Drugi ni zelen, čeprav je mlajši,
le v zelenkasto se rad odeva,
barvo oblačil zgolj kar zadeva,
sicer pa je v pisanem še rajši.
Se obregnil je očanec beli
obenj, kaj zaganja se v rdeče,
v bike podivjane, češ nesreče
le nakoplje v svoji si deželi.
Raje kakor jaz se daj v belino,
dvigni v znamenje zastavo belo,
da rdeče pomiriš, imelo
to dejanje pravo bo težino.
Ni z rdečimi se ti šalíti,
modroval očanec je nadalje,
vse iz varnostne, se ve, razdalje,
da se vsak bi hip kam mogel skriti.
Mu zelenkasti potem zabrusi,
naj le pride ven in se spopade,
z bikom rdečim, še njegove mlade
naj poboža, naj to kar poskusi.
Beli se potem je venkaj vlekel,
češ kako zelena mu ugaja,
jezik le mu včasih ponagaja,
ko ga stegnil je, se je opekel.
Prilika bila vam je podana,
je naključje vsakršna podobnost,
bi bila resnično nespodobnost,
videti v tem juda in kristjana.
