Starega pobira, z gruntom kaj bo,
svoje dni na kmetih spraševali
so ljudje se, skrb, se ve, vezali
na naslednika, na to, kdo naj bo.
Kdo bo novi, starega pobira,
spraševali v vasi Corleone
so možaki se, iz naše cone
biti mora, tak, ki ne ovira.
Starega pobira, z monarhijo
kaj bo, kdo bo na prestolu novi,
zdaj, ko so umanjkali sinovi,
Ferdinand z družico bo, Sofijo.
In ko tega vzame Bosna mlada
in se boj krvav takoj razmahne,
tudi novi klecne v njem, omahne,
izostane slavnostna parada.
Vedno jo hudir, kdo paradira
naj naslednji, da se ne sesuje
stvar, ko roko trdno potrebuje,
in ko vidno starega pobira.
Starega pobira, iz klobuka
izpusti goloba čarodejno,
se pokaže praktično, idejno
katastrofa, starca silna muka.
Enega ima le še v rokavu,
ta oskubljen je, proslul za zmeraj,
ni za javnost, ta je le za včeraj,
golobíček, astronavt na splavu.
Kdo sledil bo starcu, ki pobira
sebe komaj s postelje, stranišča,
kdo zapolnil luknjo prizorišča?
Bogu hvala, stari svet umira.
