Nekdanja televizijska voditeljica Eva Irgl, za katero so mediji pisali, da se je z odra preselila v parlament v parlamentu zastopa Vipavsko dolino že 14 let. Poslanko najmočnejše slovenske stranke SDS mediji velikokrat razglasijo za najlepšo parlamentarko. Ob invaziji »novih obrazov« v parlament Irglova vse bolj izstopa kot izkušena in prekaljena poslanka, čeprav bi po letih v vseh zahodnih demokracijah veljala za mlado političarko.
Precej dolgo je že, odkar ste iz Vipave odšli v Ljubljano. Leta 2004 ste bili prvič izvoljeni. Kakšen je bil parlament, ko ste prvič vstopili vanj in kakšen je danes?
Sem ponosna Vipavka, in če se malo pošalim, bi zelo rada videla, da bi parlament prestavili kar v Vipavsko dolino. To bi bilo zame organizacijsko bistveno lažje, saj sem pogosto na relaciji Ljubljana – Vipava. A, če gremo k vašemu vprašanju. Drži, 14 let je dolga doba in v tem času se je seveda marsikaj spremenilo. V preteklem mandatu smo bili, na primer, soočeni s politično prakso, da se rešitev, ki jih predlaga opozicijska stranka, preprosto ne sprejme. Ta izključevalna politika se je nadaljevala tudi po tokratnih volitvah, ko je praktično v vseh okrajih zmagala Slovenska demokratska stranka (SDS), nato pa zaradi izključujoče politike levih strank ostala v opoziciji.
Kako se potem znajdete pri tej izključevalni politiki levice?
Če pogledam svoje delovanje v politiki, sem si v vseh teh letih zgradila politično kredibilnost, dobro poznam ustroj delovanja države in imam vpogled v stanje izpred desetih in več let, zaradi česar se lahko bolj kompleksno opredeljujem do zakonskih rešitev kot tisti, ki v parlament prihajajo na novo.
Ste predsednica parlamentarne komisije za človekove pravice. Kakšne probleme obravnavate?
Ves čas imam stike z državljani, ki se vse prevečkrat borijo z mlini na veter in v tem boju ostajajo sami. Prav naša Komisija za človekove pravice jim je večkrat omogočila, da so postali slišani. Seveda pa dobro poznam tudi delovanje institucij, ki se izven parlamenta, tako doma kot v tujini, ukvarjajo s temi vprašanji.
Zdi se, kot da je tema človekovih pravic postala domena politične levice?
Človekove pravice niso ne leve ne desne. So univerzalne. Nevladne organizacije, ki bdijo nad varovanjem in spoštovanjem človekovih pravic, pa se vse prevečkrat politično opredeljujejo, in to ne le pri nas, tudi v tujini. Umetno širjenje in podtikanje preko različnih organizacij in medijskega prostora, da za človekovo dobrobit in pravice skrbi le ena politična opcija, pa je tudi skrajno nedostojno do ljudi.
Odkar vodim komisijo za človekove pravice, odpiramo prostor temam, ki so sicer zelo občutljive in večkrat lahko tudi delijo javnost. Zavedam se te pasti polarizacije, zato to počnem z velikim občutkom za pravičnost. To je namreč tisto, kar je bistvo demokracije in človekovih pravic.
V 14 letih, odkar ste poslanka, se je politika precej spremenila. Prekaljenih in sposobnih politikov je vedno manj. Zakaj take razlike?
Marsikaj se da narediti v 14 letih, žal, pa je ostalo veliko zamujenih priložnosti, zlasti zato, ker državo na vseh ravneh vodijo po večini ljudje iz istega starega, levega političnega bloka, ki upravljajo z državo na način, da predvsem iščejo lastne koristi, ne pa koristi državljank in državljanov.
Če govorim zase osebno pa sem bolj optimistična. Morda zato, ker sem bila dovolj pogumna in s srcem pri stvari, da smo na Komisiji odpirali številna temeljna vprašanja civilizacijskih vrednot, ki so predolgo ostajala prezrta, v mojih očeh pa predstavljajo bistvo in bit naroda. Uničevanje arhivskega gradiva, pokop vseh naših mrtvih, opozarjanje na zlorabe v pravosodju, in mnoge druge teme, ki posegajo v dostojanstvo ljudi. Veliko se je naredilo.
Smo edina država v Evropi, ki ima predsednika vlade brez političnih izkušenj in brez primerne izobrazbe. Kako vidite aktualno vlado?
Za tak položaj, ki ga je zasedel Marjan Šarec, so pomembne politične izkušnje, predznanje o tem, kako država deluje, usposobljenost ter čut, da je politika delo za skupno dobro in ne priložnost za iskanje lastne vrednosti preko političnega položaja.
O sami izobrazbi pa tako: obstaja tudi kar nekaj primerov politikov tako pri nas, kot v tujini, ki nimajo univerzitetne izobrazbe, imajo pa karizmo, prirojeni čut za politiko, posluh za ljudi in so zato pri tem delu odlični.
Kakšna je vloga opozicije?
Ljudje od nas upravičeno pričakujejo, da dvignemo glas, ko je to potrebno in to bomo tudi počeli. Kot opozicijska stranka bomo naredili vse, da se bo volja državljanov slišala ter da bomo v zakonodajo predlagali rešitve, ki smo jih zagovarjali tudi med volilno kampanjo. Predvsem pa bomo ostali konstruktivni in bomo opozicija, ki bo delo vlade skrbno nadzirala.
Kje so razlogi za dominacijo politične levice v politiki, gospodarstvu in medijih?
Zagotovo je razlogov več. Drži pa, da kot družba v času prehoda iz planskega gospodarstva in enostrankarskega političnega sistema v tržno gospodarstvo in demokracijo, nismo sprejeli odločitve, da ključni akterji iz starega režima ne morejo nadaljevati svojih poti na najvišjih pozicijah nove države. S tem smo omogočili pot do kraje družbenega premoženja s pomočjo sprege med gospodarstvom, bankami, politiko, sodstvom in mediji, v katere so stari akterji nastavili svoje ljudi.
Ste medijski človek. Kamera vas ima rada in ste ena redkih desnosredinskih politikov, ki vas opazijo tudi lahkotnejši mediji. Se vam zdi, da se medijski položaj v zadnjih letih spreminja? Lahko napoveste, ali bo medijska krajina v državi pluralna?
To, da me imajo tudi tovrstni mediji radi, niti ni tako nenavadno, saj sem vrsto let delala kot voditeljica tako na televiziji, kot na radijskih postajah.
Kar pa zadeva vprašanje medijske krajine, če pogledamo recimo tujino, se točno ve, kako je nek medij politično in vsebinsko postavljen. Pri nas pa se večinski mediji prodajajo za nevtralne in objektivne, čeprav je njihov način poročanja izrazito v prid levi politični agendi. Smo pa, hvala Bogu, v dobi digitalizacije, kjer imajo ljudje vedno več možnosti, da si skozi različne spletne strani in družbena omrežja, lahko sami izoblikujejo celovitejši pogled na določeno vsebino. Pustimo ob strani pasti, ki jih nosi digitalizacija, a ko govorimo o pluralnosti, je prav z njo najbolj dosežena.
Vaša stranka že leta opozarja na centralizem. A se zdi, kot da oblast ravna ravno obratno. Celo Svet Evrope je opazil, da so slovenske občine zapostavljene, vlada pa ne?
Tisto priložnost, ko bi to lahko preobrnili, smo zamudili. V mandatu prve vlade Janeza Janše smo imeli referendum o pokrajinah, kjer se je večina ljudi opredelila za pokrajine, a se to potem ni izvedlo, ker leve stranke tega niso želele realizirati. Predpogoj za to, da vzpostavimo decentralizacijo države, pa so dejansko pokrajine. S to ravnijo lokalne samouprave bi lahko dejansko počrpali tudi več evropskih sredstev. Namreč, če bi ustanovili pokrajine, bi se jasno vedelo tudi, čigava odgovornost je, da je črpanje evropskih sredstev v Sloveniji tako zelo slabo.
Ali imate veliko stikov z vašimi sodelavci na Vipavskem?
S kolegi v občinskih odborih se redno srečujem, redno sem z njimi v telefonskih stikih. Prav tako me obveščajo o tistih dogajanjih na Vipavskem, kjer bi potrebovali morebiti tudi mojo pomoč. Težave iz mojega kraja zato izpostavljam tudi preko poslanskih vprašanj.
