Jasno prepoznavna je levica,
pri večini roka je usahla,
je nespretna, njena moč prerahla,
takšna po pravilu je resnica.
Tista, ki zdaj v mislih jo imamo,
je specifična še bolj, izjemna,
skoraj v vsem spoznana kot ekstremna,
njene prste zlahka prepoznamo.
Prvi, palec, giblje se svobodno,
a v primeru našem kot da zlomljen
ves je, kaj še, vrh mu je odlomljen,
ob pogledu nanj je vsem nerodno.
Drugi je kazalec, socialno
si nadel je masko demokratsko,
ti prisvaja si stvari po bratsko,
sebi vse in drugim trivialno.
Tretji delal rad bi se sredinca,
ta v pripravljenosti skrit je,
kjer preži na drugih dveh razkritje,
da usekal bi ju kot mašinca.
Najbolj lev od levih je četrti,
ta ekstremnih teženj sploh ne skriva,
se v ospredje kakor nor preriva,
komaj čaka, da so drugi sprti.
Ta sam sebe levi imenuje,
pravi si levica, ta bi roko
celo rad imel, z njo na globoko
segal v žepe, kajpak vedno v tuje.
Petega sploh ni, ker invalidna
roka je od samega začetka,
v funkcijah nobenega napredka
ni zaznati, le, da je rigidna.
In še, da ekstremno je prevzetna,
prsti njeni pa bi se pobili
med seboj, samo da bi prikrili,
cela da levica je umetna.
