David anti-lovec je, trdili
so o njem, ki dobro so poznali
ga od prej in v zvezde ga kovali,
za potrebe ga uporabili.
David anti-lovec, miroljuben,
za pregon pri lovcih prav primeren,
kadar plen zaščiten je, saj zmeren
David je, za plen ne bo poguben.
Ta ne bo preganjal, ko gonilo
kakšno hudo kje se bo zverino,
se zaganjal bo le na srnino,
jelenjad, ubogal kamarilo.
Dali Davida so v tako družbo,
da z golobi mirno se sprehajal
v lovski uniformi je, ugajal,
bil ponosen je na svojo službo.
Kar na lepem pa mu je iz zraka
blato poškropilo puško, glavo,
da bilo na njem je vse rjavo,
so umit poslali ga, junaka.
Slišati je zdaj, da David čaka,
anti-lovec, da bo odgovarjal,
se pred svojimi bo zagovarjal,
lastni namočili so bedaka.
Davidova zvezda potonila
v jutranji je zarji, le ponoči
svetila je, zdaj pa po pomoči
kliče, jo svetloba je zakrila.
David anti-lovec čuden tič je,
nad nemočnimi ta fant se znaša,
sam nemočno se potem obnaša,
zvezde ni več, bledo je obličje.
