Nedeljska misel: Ljubiti je = dati svoje življenje za druge

Božja beseda na to šesto velikonočno nedeljo ponovno postavlja temo ljubezni v središče našega razmišljanja: kaj ima Bog za človeštvo in kaj naj kroži med vsemi ljudmi, še posebej med tistimi, ki verujejo v Kristusa, Odrešenika sveta.

V evangeljskem odlomku te nedelje, povzetem po svetem Janezu, se Jezus še naprej predstavlja apostolom, kakršen v resnici je: razodetje neizmerne Božje ljubezni do nas ubogih smrtnikov. Podanih je bilo mnogo definicij glede tega, da bi bilo razumevanje njegove osebe dostopno vsem, ker je v božji in človeški naravi poleg svojega poslanstva izbral tudi poslanstvo ljubezni, v kateri moramo vsi ostati za vedno, kajti v Božji ljubezni je On za nas večno. Pravzaprav pravi svojim učencem, da “tako kot je Oče ljubil mene, tudi jaz ljubim vas”. Da bi uživali to posebnost Božje ljubezni, je treba ostati v njegovi ljubezni. To pomeni, da moramo upoštevati njegove zapovedi, ki nam dajejo jamstvo, da ostanemo v Božji ljubezni.

Jezusova primerjava na temo ljubezni se nanaša na njegov stil in način ljubljenja. Pravzaprav je ostal ljubljen, ko je spoštoval zapovedi svojega Očeta.

Kot je lahko razumeti, ne gre za spoštovanje določenih norm ali božanskih zakonov, ki so bili določeni izključno za njegovega Sina, temveč samo za način, kako predstaviti to trinitarno ljubezen z zgledom Jezusa Kristusa, v katerem je umrl na križ za nas grešnike.

Govor, ki ga ima Jezus o sebi, je pravzaprav namenjen prenašanju njegovega veselja na skupino učencev in na tiste, ki postopoma začnejo prihajati k veri in trdno verjamejo v večno življenje.

To je polno in trajno veselje, ki zadeva vse in ne le nekatere.

Jezus sam pojasnjuje, kaj je sestavljeno iz tega razmerja med ljubeznijo in zapovedjo: »To je moja zapoved: ljubite se med seboj, kakor sem jaz ljubil vas«.

Ostati v Kristusu pomeni iskreno, resnično in globoko ljubiti drug drugega, do te mere, da Jezus natančno pravi, da »nihče nima večje ljubezni od te, da da svoje življenje za svoje prijatelje«. In Jezus takoj ustvari tesen konceptualni in operativni odnos med ljubeznijo in normami, s čimer potrjuje, da smo njegovi prijatelji, do te mere, da ravnamo v skladu s tem, kar nam je naročil. Ker smo prijatelji, nismo več služabniki, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; namesto tega Kristusovi prijatelji vedo vse, kar je rekel, saj to slišijo od Očeta in nato to razkrijejo vsem nam. V Bogu ni skrivnosti, ampak samo skrivnosti, ki jih ne moremo razumeti in razložiti zaradi meja našega znanja, ki ga imamo ljudje. Tudi najbolj razsvetljeni geniji se ustavijo pred skrivnostmi Boga, ki se nam je razodel šele v Jezusu Kristusu. Jezus končno pojasni, ko govori svojim učencem, ko jih opomni, da jih je izbral med mnogimi možnimi človeškimi bitji, ki bi lahko opravili nalogo apostolov, morda celo bolje kot oni sami. Zato se ne smemo zmesti: Jezus je izbral natanko teh dvanajst in oni niso izbrali Jezusa. Seveda simbolično predstavljajo 12 Izraelovih rodov. Klic vedno prihaja od Boga in ne od človeka. Človek lahko ustreza temu klicu ali pa tudi ne, da bi z zgledom svetega življenja, skladnega z vero, resnično obrodil duhovne sadove, ne občasne, ampak trajne.

Da bi dosegli to stabilizacijo na področju “duhovne proizvodnje”, je pomembno vedeti, kako prositi Očeta v Kristusovem imenu. In edini način, da dobimo odgovor na naše prošnje, je Kristus. Drugih posrednikov ni, ker je le eden posrednik med Bogom in človekom, to je naš Gospod Jezus Kristus. Konec koncev vse, kar Gospod želi od nas, je, da se ljubimo med seboj, kot je On ljubil vse nas. Hoditi v ljubezni in se zavzemati za ljubezen po Kristusovem vzoru ni tako enostavno in preprosto, kot se na prvi pogled zdi, ampak je zelo problematično, saj je lažje in bolj nagnjeno k temu, da ljubiš sebe kot druge. Predstavljajmo si torej, če ljubezen zahteva žrtvovanje lastnega življenja, kot je to storil Jezus za nas. Kdo je tega sposoben, če ne mučenik ali mučenica? Prosimo Gospoda za milost, da bi v naših srcih vzniknila drobtinica ljubezni izhajajoč iz tistih, ki so nam blizu in so naši najbližji sosedje. Oni so svetniki ljubezni in so se posvetili, ker so ljubili, kot Magdalena, ki so ji bile odpuščene vse njene slabosti, ker je tako zelo ljubila, a je ta ljubezen šla v napačno smer. Skratka, zaradi presežka ljubezni in zaupanja v ljubezen se lahko delajo napake, saj ljubezen ni več prava ljubezen, ampak le še strast, interes in sebičnost. Navsezadnje je sporočilo evangelija te nedelje zelo jasno: bolje je, da se krivimo za napake, ki smo jih storili zaradi prevelike ljubezni, in se nikoli ne vznemirjamo nad tem, da sovražimo in pobijamo druge. Ljubezen ni izkušnja trenutka, ampak postane zgodovina, ko ostaneš v njej. Le tako se izkušnja ljubezni v nas zareže globoko, deluje in nas korenito spremeni, do te mere, da za ljubezen plezamo tudi na križ trpljenja, pomanjkanja, ponižanja in mučeništva telesa in duha. To vztrajanje v ljubezni postane temelj za vztrajanje v veri. Še več: ostati v Kristusu je temeljnega pomena, da ostanemo z brati v cerkvenem občestvu in z vsemi ljudmi v občestvu človeštva.  Ostati v ljubezni pomeni izkusiti notranjost in duhovno globino, vztrajnost ter cerkveno in humanitarno občestvo. Cerkveno občestvo pa ima bistveni temelj v osebnem in notranjem občestvu z Gospodom. Brez slednjega je cerkveno življenje skrčeno na hinavščino, nastope, obrede, liturgije. Brez prostora notranjega življenja in osebnega občestva z Gospodom se »jaz« nikoli ne bo mogel preoblikovati v »mi« na svoboden, prepričan in poln ljubezni način in bo tvegal, da bo »mi« ukrivil ” JAZ”.

Najhujši greh naših dni je samonanašanje: tisti jaz, ki ga ne moremo obvladovati v svojem življenju in v naših nagonih prevlade nad drugimi, v najbolj popolni arogantnosti in prevzetnosti. Vse to dobro razumemo v luči današnjega prvega berila, spet povzetega iz Apostolskih del, v katerem vidimo svetega Petra pri delu in zelo pomembno osebnost v zgodovini nastajajoče krščanske skupnosti, Kornelija. Iz svetih besedil in zgodovine vemo, da je bil rimski stotnik, znan kot pobožen in boječ mož, ki je molil in bil radodaren z miloščino. Njegova rezidenca je bila v Cezareji v Palestini, sedežu rimskega guvernerja in je pripadal tako imenovani »italski« kohorti. Apostolska dela v besedilu te nedelje pripovedujejo, da je imel Kornelij, ko je nekega dne okoli treh popoldne molil k Bogu, v želji, da bi izvedel njegovo voljo, imel videnje angela, ki mu je rekel, naj pošlje ljudi v Jopo (Joppa ), da bi v svoj dom povabil moškega po imenu Simon, znan tudi kot Peter, ki bi ga poučil, kar sprašuje. Kornelij je nato poslal dva služabnika in vojaka, da ga poiščeta. Apostol Peter, ki je obiskoval Cerkve v Judeji, je imel medtem simbolično videnje, ki je razjasnilo Božjo voljo glede sprejemanja poganov v Cerkev. Ko se je torej srečal s Kornelijevimi glasniki, je sprejel povabilo in prišel v Cezarejo v njegovo hišo. Ko je Peter hotel vstopiti v [Kornelijevo hišo, mu je šel naproti in se mu vrgel pred noge, da bi se mu poklonil. Toda Peter ga je dvignil z besedami: »Vstani, tudi jaz sem samo človek!

Ko je vstopil, je začel oznanjati evangelij in ko je govoril, se je Sveti Duh spustil na vse prisotne in se razodel z darom jezikov. Od tod se je začela evangelizacija »poganov«. Besedilo Apostolskih del povzema Petrov govor, ki je rekel: »Resnično spoznavam, da Bog ne daje naklonjenosti ljudem, ampak sprejema tiste, ki se ga bojijo in ravnajo pravično, kateremu koli narodu pripadajo.« Sporočilo univerzalnosti odrešenja, ki ga je Kristus uresničil s svojo smrtjo in vstajenjem je jasno. Pripoved v Apostolskih delih poudarja dejstvo, da je »Peter še vedno govoril te stvari, ko se je Sveti Duh spustil na vse, ki so slišali Besedo. In obrezani verniki, ki so prišli s Petrom, so se čudili, da se je dar Svetega Duha izlil tudi na pogane; pravzaprav so jih slišali govoriti v drugih jezikih in slaviti Boga.”

S tem izlitjem Duha tudi na pogane je premagana miselnost o izključnosti odrešenja samo za izbrano ljudstvo. Na tej točki Peter nadaljuje s krstom in pravi: “Kdo more preprečiti tem, ki so prejeli Svetega Duha kakor mi?”, da se ne krstijo v vodi. In ukazal jim je, naj se krstijo v imenu Jezusa Kristusa. Zato so ga prosili, naj ostane nekaj dni.

Od krsta naprej se za krščenca začne novo življenje, ki, prevedeno v operativne izraze, najde svoj odgovor v odlomku drugega nedeljskega berila, povzetem po svetem Janezu, ki nam priporoča, naj se ljubimo med seboj, »ker je ljubezen od Boga : kdor ljubi, je ustvaril Bog in pozna Boga. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker je Bog ljubezen.”

Sinteza celotne krščanske vere je v tem teološkem in doktrinarnem načelu, od katerega noben pravi vernik ne more odstopati ali ga napačno razlagati. Božja ljubezen se je v nas pokazala v tem najvišjem dejanju darovanja samega sebe: »Bog je poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi imeli življenje po njem.« Zato je Božja ljubezen v tem: »Nismo mi ljubili Boga, ampak on nas je ljubil in je poslal svojega Sina kot žrtev sprave za naše grehe«. Pobuda je Božja, ker nas hoče rešiti za vsako ceno, žrtvuje svojega Sina na križu v odrešenje za naše grehe.

V tem velikonočnem času in v tem marijanskem mesecu, posvečenem Mariji, naj nas Gospod osvobodi skušnjave, da bi se osredotočali izključno nase in po zgledu Blažene Device Marije lahko srečamo Jezusa Kristusa, s polno razpoložljivostjo svojega srca. in naš um, da bi se popolnoma odzvali na njegove načrte ljubezni in večne odrešitve ter še naprej delovali dobro, pravično in sveto na tej zemlji.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več