Nedeljska misel: Božji čas je zaznamovan z “urami”, ki so odločilne za življenje

V Jezusovi uri se igra Zgodovina odrešenja. Mu bo uspelo ubežati? Bilo bi kot beg pred Ljubeznijo. Jezus je prišel izkusiti ta ključni prehod. Njegova duša je vznemirjena. Doživlja globoko človeško krizo in božanski ogenj. Njegova duša je vznemirjena do smrti: v ozadju je smrt. Njegova duša je vznemirjena, ker je potopljena v slutnjo brezdajne bolečine, ki zahteva njegovo popolno daritev na križu. Do zadnje kapljice krvi ljubezni.

Ta ura ga križa v enem samem objemu z darom samega sebe.

Oče daje svoj neizbrisni podpis, žareči pečat na to boleče in ljubeče delo.

Prav zato, ker sprejema in živi sedanjost, je Sin poveličan od Očeta.

Jezus je pšenično zrno, ki pade na tla in umre, v temi, v tišini, v samoti, v zapuščenosti.

Ni drugega načina za obroditev sadov. Umreti pomeni obroditi sad. Umreti pomeni najti Življenje.

Umreti pomeni dati Življenje.

Absurdnost trpljenja brez ovir je edina sposobna spregovoriti človeku, meni kot osebi, ki išče smisel, edina razumljena in sprejeta. To je edino trpljenje, ki obrodi sadove.

Sad, ki ga obrodi Jezus, je samo eden. Tisti dokončni namreč. Sad, ki se ga Jezus zaveda, za kar je tudi prišel na svet.

“Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.”

Ta zakleti les postane blagoslovljen križ, ki izžareva neustavljivo ljubezen. In vedno bo tako. Čeprav se bodo vedno našli takšni, ki bodo ob vznožju drevesa uživali v »propadu« tistega, ki visi na križu in je bil na križu preboden.

Jezus pusti, da ga pogoltne zemlja. Meša se s človekovim neuspehom. Naloži vse svoje smeti človeških stranpoti.

Tudi zame je končno prišel pravi čas, Božji čas, da se podam na »sveto pot«, ki vodi od pogreba do velike noči. Od zavrnitve vodi do privlačnosti vseh.

Tudi zame »ni druge rešitve in upanja razen v smrti Gospoda Jezusa Kristusa«.

Kam želim priti, ko kontempliram Ljubezen križanega Gospoda? Ali bom izbral smrtonosne bližnjice? Ali pa bom izbiral poti življenja?

Jezus jasno govori: »Kdor ljubi svoje življenje, ga izgubi”, zapravi v jalovih iluzijah svojega uma in praznega srca. Medtem ko tisti, ki sovražijo svoje življenje na tem svetu, ga bodo ohranili za večno življenje. Če hočeš živeti, moraš umreti. Če hočeš videti sad, moraš poznati muke zemlje, ki, ko te hrani, se zdi, da te zdrobi.”

Če se hoče nekdo kot Jezus postaviti v službo ljubezni, mora slediti njegovemu načinu razlage bivanja. Naučiti se mora življenju dati pravi smisel. Slediti mu mora, do križa. Ne do polovice. Če koplješ zemljo, iz nestrpnosti, da vidiš, kako je pšenično zrno, uničiš zrno, sad, življenje.

Stopite na pot s svojim križem in skupaj z Jezusom opravite službo daritve samega sebe.

Sprejmite svojo »uro« z Njim: tisti poseben trenutek ponovnega premisleka, dogodek, ki vas postavi pod vprašaj, niz izkušenj, ki vas popeljejo s ceste in začnejo težiti vaše srce kot grozeča nezvestoba, nepristna naklonjenost dobremu, na osebo, na način razmišljanja, ki ustvarja nemir v srcu.

To je vaša »ura«, da stopite na drugo pot, da sprejmete umiranje kot pšenično zrno pod zemljo, da sprejmete svoj vsakdanji križ brez pomislekov. Morda bo vaša duša vznemirjena, dokler vas ne izmuči bolečina. Ne bežite od tega “zdaj”. Živi to. Vidite Boga, ki gre skozi to. Ujemite vanj privlačnost Jezusa, ki želi tudi vašo osebo narediti privlačno v dobroti in ljubezni.

V svojem zemeljskem življenju je Jezus molil in prosil z glasnim jokom in solzami k Bogu a svoje življenje je prepustil v njegove roke.

Iz pretrpljenega se je naučil poslušnosti. Ubogljivost pogosto pomeni trpljenje vse tja do kričanja v obupu, vendar postane povod odrešenja, zgled za tiste, ki so poklicani k enaki pokorščini. Vzor nam, ki se odrekamo vsakič, ko se nas »dotakne« v naše ubogo meso in so naši udi, naša duša in naše srce podvrženi urnemu pregledu in preizkušnji.

Nimamo druge poti, da bi živeli novo zavezništvo z Bogom, po katerem Bog govori neposredno v naša srca in naredi, da za vedno postanemo njegovi prijatelji in otroci.

Jezus, ne dodajaj vprašanja vprašanju, krize krizi, bolečine bolečini. S tabo lahko vzbudim glasen jok in solze. Lahko umrem kot pšenično zrno v grudi. Lahko nosim križ. Vendar v sebi ne morem najti tiste sile privlačne ljubezni, ki bi me pripeljala blizu Tebe, zaradi katere se počutim, kot da je Tvoja Oseba ljubeča in vredna mojega celotnega odziva.

Jezus, pozdravi moj trenutni odpor. Oprosti mojemu strahu. Spodbujaj me v mojih obotavljanjih. Pomagaj mi, da ne bežim od križa. Dovoli mi, da tega ne doživim kot grozo, da izgubim življenje, ne da bi bil prepričan, da ga bom našel.

Jezus, jaz sem to ubogo tavajoče bitje. Hodi z mano v grozi, ko tvoje trpljenje dobiva obraz, novo razsežnost, in izbriše nepriljubljenost trpljenja ali celo poraz.

Jezus, želim (ali bi vsaj rad?) s teboj prepotoval celotno pot tvojega trpljenja. Do pljuvanja in zaničevanja, do krvi. Jezus, priznam ti, da ne zmorem brez razmišljanja o nadomestilu.

Jezus, če naj moja smrt živi, ​​sem skoraj pripravljen. Če je moja potopitev v grob vstajenje, sem skoraj odločen. Pomagaj moji šibki veri.

Jezus, pomagaj mi premagati moje polovične ukrepe. Ljubiš tiste, ki dajejo z veseljem. Tisti, ki se postavljajo na kocko in se ponujajo do roba, ki prekipeva od ljubezni.

Jezus, ti me poznaš in me natančno preučuješ. Išči me in spoznaj, Jezus in jaz se bova znašla na gori s Teboj. Ob grobu s teboj. S svetimi dišavami maziljenja. V zori velike noči v tebi.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več