Nedeljska misel – 4. postna: “Kafkovski” ali zares kristjani

Izraz “kafkovsko” je sinonim za absurdno, paradoksalno in je dobil ime po praškem pisatelju Franzu Kafki (1883-1924). Ta avtor, čigar stoletnica njegove smrti se obhaja letos, je napisal znane romane, kot je “Metamorfoza”, ki pripoveduje o mladeniču, ki se zjutraj zbudi in ugotovi, da se je spremenil (metamorfoza) v velikansko žuželko (“ogromna nečista žuželka”), in prav tako temačen roman »Proces«, kjer je protagonist, bančni uradnik, nenadoma in nerazložljivo aretiran in obsojen, ne da bi vedel, česa je obtožen. Biograf Kafke (Frederick R. Karl) pravi, da naš avtor v svojih romanih opisuje situacijo, kot se počutiš, »ko vstopiš v nadrealistični svet, v katerem so vse tvoje sheme nadzora, vsi tvoji načrti, celoten način, kako si konfiguriral svoje vedenje, začne razpadati, ko se soočite s silo, ki se ne spopada z vašim dojemanjem sveta. In karkoli naredite, da bi se temu zoperstavili, očitno nimate možnosti.” Obsojanje je ključna tema Kafkovih romanov, katerih epilogi so grozljivi. Zdi se, da je človek obsojen na absurdno, zatiralsko življenje, kjer so odnosi z drugimi prekinjeni in človek ostane sam s seboj pred neznanim. Kafka je v enem od svojih zadnjih del dejal: “Obstaja točka prihoda, ni pa poti.” Z njim se strinjamo glede premise “Obstaja točka prihoda”, ne pa v zaključku, ko pravi “ni poti”. Samo zato, ker ni našel poti, še ne pomeni, da ne obstaja. Na nekem geografskem zemljevidu, na zemljevidu zakladov ali celo na googlovem zemljevidu ne morete najti poti do te točke prihoda, ker ta pot ni pot, ampak oseba, ki je rekla “Jaz sem pot”.

To nam potrjuje evangelij te nedelje o Jezusovem dialogu z Nikodemom, učiteljem postave, farizejem in članom velikega zbora, ki je bil očaran nad Učiteljem in mu je šel ponoči naproti, da ga ne bi videli sonarodnjaki. Jezus mu pove nekaj najlepših besed, ki so bile kdajkoli izrečene na tej zemlji: “Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi nihče, kdor veruje vanj, ne bil izgubljen, ampak bi imel večno življenje.” Jezus ne govori o prihodnji prihodnosti ali o življenju po smrti, ampak o sedanjosti: vsakdo, ki veruje v Jezusa, že ima življenje, ki se mu zdi večno. Kakšna ogromna razlika med kafkovskim človekom, ki ve za zemljo, in krščanskim človekom (torej Kristusom), ki ve za večno življenje: prvi je obupan, osamljen človek, žrtev tesnobe in absurdnosti življenja, ki ga je pred njim sam tragičen epilog. Kristusov človek pa je človek, ki ga je Bog neizmerno ljubil do te mere, da je prejel svojega Sina v dar, torej človek, potopljen v ljubezen, katere epilog je večno življenje. Kaj več bi lahko Bog naredil za nas kot to, kar je storil, ko nam je dal svojega Sina in večno življenje?

Za Kafko in za avtorje gledališča absurda, ki so se zgledovali po njem (Samuel Beckett, Eugène Ionesco …), je človek obsojen na absurdnost življenja. Pri Kristusu pa obsodbe ni: »Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi obsodil svet, ampak da bi bil svet po njem zveličan. Kdor vanj veruje, ni obsojen.” Za kristjana paradigma življenja ni nesmisel in obsojanje, temveč odrešenje in večno življenje.

Zakaj potem tako pogosto živimo bolj kot “kafkijci” kot kristjani?

Sveti Alojzij Gonzaga je rekel »Quod aeternum non est, nihil est« (»Kar ni večno, ni nič«). Za nas kristjane so vse nihilistične filozofije, literatura absurda ali agnostične mode našega časa nič. Te pa izvajajo usodno privlačnost in nas prevzamejo do te mere, da včasih dvomimo v svoje gotovosti. Ne smemo zanikati primerjave in dialoga s temi teorijami in z vsemi drugimi sodobnimi glasovi v iskanju resnice, vendar ob zavedanju, da smo že naleteli na vir resnice, ki ne sovpada z ideologijo ali filozofskim tokom ali modo tistega časa, ampak spet sovpada z osebo, ki je rekla “Jaz sem Resnica”.

Filozofinja in mistikinja Simone Weil, tudi judovskega rodu kot Kafka, je v iskanju smisla življenja in resnice ubrala drugačno pot od njega. Zapisala je: »Zdelo se mi je – in v to verjamem še danes –, da se Bogu nikoli ne moreš dovolj upreti, če to počneš iz čiste skromnosti resnice. Kristus želi, da ima resnica prednost pred njim, ker je resnica, preden je Kristus. Če se obrnete stran od njega, da bi šli proti resnici, ne boste prišli prav daleč, ne da bi mu padli v objem. Po tej izkušnji sem začutila, da je Platon mistik, da je vsa Iliada prežeta s krščansko lučjo in da sta Dioniz in Oziris na nek način sam Kristus; in moja ljubezen se je podvojila.” (Iz knjige “Čakanje na Boga”). To Jezus sklene v današnjem evangeliju ko pravi: »kdor se ravna po pravici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu«.

V zaključku.

Kot sem vam že povedal, včasih kdo izpodbija moje homilije, ko mi reče, da se še naprej “odvračam” od drugih stvari, kot so umetnost, glasba, literatura, medtem ko bi moral govoriti samo o Bogu. Besede Simone Weil, ki smo jih pravkar poslušali so odgovor na ta ugovor: Bog je prisoten v vsem in vsakomur (Platon, Dioniz, Iliada itd.), prisoten pa je tudi pri Kakfi ter pri mnogih nihilističnih in agnostičnih avtorjih, kjer ima njegova prisotnost obliko odsotnosti. Huda odsotnost, zaradi katere čutimo, da je Bog prisoten tudi tam, kjer ga ignorirajo ali zanikajo, kajti kot pravi Weil: “ne bomo prišli daleč, ne da bi padli v njegov objem”.

Dragi prijatelji, danes, ko je nedelja “In laetare”, veselja, smo resnično srečni, ker naša vera za nas že napoveduje večno in ker se, ko se prebudimo iz smrtnega sna, ne bomo spremenili v ogromno žuželko Kafkovskega spomina, ampak zbudili se bomo v božjem naročju.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več