Nedeljska misel – 3. postna: Božja ljubezen, izpolnjevanje njegovih zapovedi

Tema današnjega evangelija, tretje postne nedelje, je tempelj. Jezus očisti stari jeruzalemski tempelj tako da izžene trgovce iz njega; predstavlja se kot novi božji tempelj, ki ga bodo ljudje uničili, a ga bo Bog v treh dneh obudil.

Preden komentiramo evangelij, razmislimo o prvem berilu, saj vsebuje pomembno besedilo: gre za dekalog, deset božjih zapovedi, ki jih pogosto ne razumemo. Zmotno jih zamenjujemo z nekakšnimi  samovoljnimi Božjimi prepovedmi, v resnici pa so Božje zapovedi izraz njegove ljubezni do človeka.

Na poti, ki vodi do vrha gore Sinaj, kjer je Bog dal deset zapovedi Mojzesu, so na nekaterih nevarnih prehodih, da bi preprečili, da bi kdo, ki je raztresen ali neizkušen, zašel s poti in padel v prazno, postavili znake za nevarnost, ograje in ustvarjene ovire. Namen zapovedi je prav to: so znamenja, ki nas varujejo pred grehom.

Jezus je deset zapovedi povzel v eno samo zapoved, zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. Če ljubim Boga, ne bom želel imeti drugega Boga razen njega, ne bom zaman uporabljal njegovega imena, to je, ne bom preklinjal, in bom posvečeval njegove praznike. Če ljubim svojega bližnjega, bom spoštoval očeta in mater, ki sta najbližji sosed, ne bom kradel, ne bom krivo pričal. Sveti Avguštin je imel prav, ko je rekel: “Ljubi in delaj, kar hočeš.” Kajti če nekdo resnično ljubi, bo vse, kar počne, dobro. Tudi če graja in popravlja, bo to vedno iz ljubezni, v dobro drugega.

V tej luči lahko razumemo tudi današnji evangelij. Kako naj si razložimo prizor navadno tako krotkega in miroljubnega Jezusa, ki z bičem odganja trgovce iz templja, menjalnicam prevrača mize in zavpije: »Odnesite te stvari od tod in ne delajte iz hiše očeta mojega tržnico!«? To se da pojasniti ravno z ljubeznijo, ki spada v tisto »ljubi in delaj, kar hočeš«. Gani ga ljubezen do nebeškega Očeta, čigar gorečnost ga je, pravi evangelij, razjeda – »Gorečnost za tvojo hišo me bo razjedla« -; ampak tudi z ljubeznijo do ljudi. Evangelist piše, da se je »bližala velika noč« in za ta praznik so se v Jeruzalemu zbirali Judje in verniki z vseh koncev sveta, včasih tudi več kot dva milijona ljudi. Vsi so morali plačati tempeljski davek (enakovrednost takratne dvodnevne plače), ki pa se je lahko plačal samo v lokalni valuti. Ko so prihajali z najrazličnejšimi tujimi kovanci, so jih morali zamenjati na dvorišču templja in z menjavo so menjalci od teh revežev uspeli iztržiti enakovredno še en delovni dan. Enako velja za prodajalce golobov. Skoraj vsi romarji so želeli v daritev za tempelj darovati majhno ali veliko žival. Vendar pa so morali tempeljski strokovnjaki žrtve razglasiti za primerne. Če so bile te žrtve kupljene zunaj templja, so bile skoraj zagotovo razglašene za neprimerne, zato jih je bilo treba kupiti znotraj templja in plačati trikratno običajno ceno.

Jezus torej reagira na krivico, storjeno preprostim ljudem, in na splošno dokončno reagira na idejo, da se je treba Bogu odkupiti z žrtvami in darovi, kot da bi morali plačati za njegovo naklonjenost. Bog je ljubezen in vse, kar hoče od človeka, je, da prepozna to svojo neodplačno ljubezen in nanjo odgovori z izpolnjevanjem zapovedi. V prvi Samuelovi knjigi beremo: »Ubogljivost je boljša od žrtve« (prim. 1 Sam 15,22); medtem ko v Matejevem evangeliju piše: »Usmiljenja hočem in ne daritve (žrtve)« (prim. Mt 9,13).

No, če se vrnemo k desetim zapovedim, upoštevati jih je treba skupaj; ne morete jih upoštevati kot primernih npr. pet in kršiti ostalih pet ali eno izmed njih. Deset zapovedi tako primerjam z oznakami ob vzponu na goro Sinaj. Samo odstranite enega od teh količkov, pa lahko padete v praznino.

V zvezi s tem bi morali preiskati svoje življenje, da bi ugotovili, ali natančno upoštevamo nekatere zapovedi in kršimo druge. Na primer: ne ubijamo in ne krademo, morda pa lažemo, ko kritiziramo; ne častimo očeta in matere, posebno če sta ostarela in sama; želimo žensko (ali moškega) drugih; ali nekoga sovražimo, kar je po Svetem pismu tako, kot da bi ga ubili (prim. Jn 3,15).

Posebej pa želim opozoriti na eno izmed zapovedi: »Ne izgovarjaj Božjega imena po nepotrebnem«. To pomeni brez spoštovanja, s prezirom, z jezo, skratka, zmerjati ga. Kaj je bogokletje? To je žalitev, namenjena Bogu. Včasih rečemo: »To je navada, na to nisem pomislil; ušlo mi je iz ust, nisem hotel žaliti Boga.« Če pa nas človek vsakič, ko nas sreča, javno zmerja in se opravičuje, češ da tega ne počne iz zlobe, ampak iz navade, ali bi sprejeli ta izgovor? Zagotovo ne! Zakaj torej zmerjamo? Če verujemo v Boga, njegovega imena ne smemo uporabljati brez potrebe. Ne smemo preklinjati, preklinjati Božjega imena, ampak moramo blagoslavljati, hvaliti in častiti njegovo sveto ime. Jezus nas je v našem Očetu učil reči: »Posvečeno bodi tvoje ime!«. To je: naj bo vaše ime spoštovano, počaščeno in slavljeno. Toda, žal, kot je zapisal sveti Bernard: “Veliko lažje je spreobrniti okorelega grešnika kot spremeniti življenje zmotnega vernika.”

In zato se v tem postnem času, a ne le v tem času, ampak vedno, obvežimo, da bomo dobri kristjani, učimo se ljubiti Boga, »izpolnjujoč njegove zapovedi«, kajti Božja ljubezen »sestoji v izpolnjevanju njegovih zapovedi. » (prim. 1 Jn 5,3).

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več