Nedeljska misel – 2. postna: Gora srca

Od puščave do gora. Postni čas nas v enem tednu popelje na dva popolnoma različna, skoraj nasprotna kraja, in v enako nasprotnem času.

Na prvo nedeljo nam evangelij govori o Jezusu, ki je 40 dni v puščavi in ​​je človeško sam, razen skušnjavca na eni strani, zveri in angelov na drugi. Drugo postno nedeljo pa nas evangelist Marko popelje na visoko goro (brez kakršne koli druge navedbe), kjer so Jezus, trije njegovi učenci in Mojzes z Elijem.

Iz tega, kako je epizoda pripovedovana, bi si lahko celo upali sklepati, da ni trajala 40 dni, ampak morda manj kot 40 sekund … Pravzaprav jezik, ki ga evangelist uporablja, namesto da bi opisoval prizor navzven, z vidika oči in ušesa apostolov, izbira stališče njihovih src in njihove vere.

Spremenjenje je izkušnja notranje svetlobe, ki se zgodi v zelo težkem obdobju življenja Jezusa in njegovih učencev. Vsi evangelisti, ki pripovedujejo o tem prizoru, to storijo potem, kot se spomnijo, ko je Jezus napovedal svojo smrt. Jezusovi učenci kmalu spoznajo, da njihovega izjemnega Učitelja in Prijatelja ne čaka rožnata prihodnost. Tudi če dela čudeže in mu v tistem trenutku sledijo množice, se med verskimi avtoritetami povečujejo njegovi sovražniki, sam pa napoveduje, da na koncu njegove človeške poti ni prestol, ampak križ.

Učenci, ki jih tukaj predstavljajo Peter, Jakob in Janez, so v vse večji notranji puščavi in ​​tveganje, da bodo izgubili zaupanje v svojega Učitelja, je veliko. Prav gotovo so razočarani, ker se morajo spopadati tudi s svojimi človeškimi in duhovnimi težavami. Med seboj so sprti, vodijo jih k temu, da bolj razmišljajo o uspehu kot o daru življenja, mika jih, da bi podomačili Jezusov nauk po tem, kar oni mislijo in ne po tem, kar on uči.

V tej situaciji je tukaj izkušnja preobrazbe. Sama beseda nakazuje nekaj čudnega in težko razložljivega. Pravzaprav so na »visokem« mestu za trenutek povzdignjeni in prejmejo dar razumevanja, kdo Jezus v resnici je in zakaj mu je vredno slediti kljub vsem stiskam, dvomom in napakam, ki jih morebiti storijo. Evangelist opisuje Jezusa kot svetlega in da govori z dvema temeljnima kamnoma verskega izročila svojega časa, z Elijem in Mojzesom, to je s prerokbo in postavo. Če je Jezus med tema dvema, potem je res dolgo pričakovani Mesija, potem je tisti, ki so ga vedno čakali.

Najmočnejša izkušnja pa je tisti glas, ki ga slišijo bolj z ušesi srca kot z zunanjimi in je Božji glas, ki pravi, da Jezusa, njihovega Učitelja, Bog ljubi in ga je zato treba poslušati. To ni ukaz, ampak notranja osvetlitev, ki govori srcu.

Peter, prestrašen in dezorientiran, vzklikne: »Krasno je …«. To je dezorientacija, kot takrat, ko čutimo tako močno bolečino ljubezni do ljubljene osebe, da izgubimo razum in postanemo nerazumni. Ljubezen igra te šale.

»Lepo je …« je morda najpreprostejši in najbolj univerzalen izraz, ki ga lahko razumemo, če pogledamo izraz obraza in oči tudi ljudi drugega jezika.

Peter in ostali za trenutek začutijo v svojih srcih žar ljubezni, ki jim poplača ves njihov trud, razveže vozle uma in srca in odpre čudovito panoramo pred očmi duha. Za trenutek, ne vemo kako dolgo, začutijo pa Boga v svojih srcih in njihovo življenje učencev z Jezusom se jim zdi lepo in večno. Želeli bi, da bi trajalo večno, a ni mogoče …

Visokogorska lega, četudi se tu zdi skorajda bolj literarni element, si ne more pomagati, da ne spomni na lepoto resničnih doživetij v visokogorju. Tisti, ki se je imel priložnost povzpeti na kakšen visok vrh vsaj enkrat, ob prihodu, četudi tam ostane kratek čas, doživi izkušnjo miru, zaradi katere je celotna utrujajoča pot prihoda del same lepote. In ko se spustiš v dolino, ti doživeta lepota še naprej navdaja misli, z željo po vrnitvi, četudi bo to stalo več truda.

Ali ne bi to na koncu morala biti izkušnja krščanske molitve? Moliti pomeni vsaj za kratek čas vstati in začutiti, kako se pred srcem odpirajo Božja obzorja, izkusiti mir, zaradi katerega rečemo “kako lepo!!”, in tako znova začeti naše običajno življenje z navdušenjem in optimizmom.

Tudi mi moramo, zlasti v tem težkem zgodovinskem trenutku, čutiti Jezusa, ki sveti v naših srcih, slišati Božji glas v sebi, širiti obzorja duha. To lahko storimo v molitvi in ​​tudi, kot pravi Božji glas učencem, s poslušanjem evangeljske besede.

Odpreti evangelij je kot za trenutek odpreti okno duha k Bogu. Če to storimo, lahko doživimo neprecenljivo izkušnjo miru, ki ga čutimo na visoki gori spremenjenja, ki našemu utrujenemu srcu pravi tudi »ljubljen si .. .«, in na koncu se tudi mi počutimo spremenjene.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več