Nedeljska misel: Poklican k harmoniji nasprotij

Zgodba o Jezusovih skušnjavah v Markovem evangeliju nam predstavi vsa protislovja, ki se harmonizirajo v Jezusu. Samo nekaj ​​kratkih verzov je pred nami da bi nam v Njem pokazali, kaj smo, in hkrati nakazali cilj našega potovanja kot ljudem, željnim sreče.

Jezus je pravkar prejel eksploziven obisk Duha pri krstu in se prepoznal kot Sin, ki ga ljubi Oče. In Duh postane njegov zavestni vodnik, njegov spremljevalec pri razločevanju, njegova gonilna sila. Kakor je Bog storil z dečkom Jeremijem, je zdaj Duh tisti, ki izvaja »nasilje« nad Jezusom in ga zapeljuje za tisto poslanstvo, ki je njegova poklicanost: živeti vsak trenutek svojega obstoja kot Sin, na vsakem mestu in v vsaki situaciji.

In Jezus se je odločil, da se pusti “zapeljati” in voditi!

Tako gnan od Duha, od ljubezni, ki spodbuja k odzivu in zapuščenosti, je Jezus dobesedno odpeljan v puščavo, kraj izhoda, prostor tišine, samoto srečanj. Pripravlja se novo zavezništvo z istim načrtom odvzema lastnine in postopnega povezovanja Izraela, ki se počasi spreminja iz prepleta plemen v ljudstvo dežele. To dela Oče s Sinom, to dela Duh s tistimi, ki se pustijo oblikovati in zbrati: združuje, integrira, usklajuje, ne da bi izgubil zaskrbljujočo lepoto nasprotij, ki si nasprotujejo in se medsebojno prepletajo.

In prav tam, kjer prevladuje Duh in kjer Ljubezen prodira v zapletenost človeka, njegovega časa in prostora, celo njegovega »mesa« – evangelisti pravijo, da je Jezus po štiridesetih dneh lačen, tako kakor Izrael na poti –, tam je Satan zdi se še bolj zahrbten in pekoč. Kjer je odnos z Enim in Troedinim globlji in bolj strasten, se skušnjava Hudobnega sproži močneje. Cerkveni očetje so to razumeli zgodaj, že v puščavniški šoli.

Toda puščava je predvsem v duši.

Kdor ima pogum, da se ustavi, da bi ga obiskal, da bi v njem prebival, kdor sprejme biti sam s seboj, ne da bi pobegnil od lastne notranje raztresenosti, na eni strani odkrije kot nedoumljivo skrivnost, ki je pred nami, Navzočnost Trojice. Vendar se takoj prepozna kot dovolj krhkega, da že najmanjše Nasprotnikovo pretvarjanje doživi kot skušnjavo: kritika, ki uide iz njegovih ust, gesta nestrpnosti, ki jo motivira utrujenost, gib subtilne lenobe ali banalna trditev lahko sproži zelo boleče misli o nevrednosti in nehvaležnosti.

Človek, ki hodi med sipinami lastne puščave, vse bolj dojema, da je le neskončno majhno in krhko bitje, brez prisotnosti Ljubljenega Sina, ki je bil tam pred njim. Ker najbolj divje zveri živijo v nas in če se na začetku notranjega potovanja zdijo tako požrešne, a tudi tako lahko prepoznavne, dlje kot gremo, bolj zvite postajajo, kot kača, so to naši nagoni, ki pa jih Bog želi in nam jih je dal, da bi nas naredili žive.

Tukaj torej, v stiku z angeli, s transcendentno razsežnostjo našega ega, s tisto intimno napetostjo, da bi presegli in se ne zadovoljili s svojo bedo, lahko odkrijemo, da so strastne sile, ki jih vsebuje naše telo in naš um, neizrekljivi življenjski vir. Jezus ne lovi zveri: lovi le – in to odločilno – satana. On je z divjimi zvermi, ker v Njem, v njegovi sveti človečnosti, zveri harmonično sobivajo poleg angelov.

Tako želi Bog.

Ne razklanost in razcepljenost, zavračanje tistega dela nas, ki povzroča nelagodje, ker se identificira s šibkostjo in samodejno potisnjenost v dimenzijo bestialnosti. Če zavračamo strastno resničnost našega bitja, ga izročamo v oblast Satana.

Namesto tega Bog želi, da smo enotni. Toda samo potrpežljivo in skrbno delo Duha, to puščavsko delo, povezuje nasprotja v harmonijo. In to nas dela bolj človeške, kot je Jezus, ki je ‘bolj’ Bog s tem, ko je ‘bolj’ človek, popoln človek.

Brez tega dela zvestega in vsakodnevnega zanašanja na božansko delovanje v nas celo angelske misli postanejo kraj skušnjav, tveganje nečimrnosti, pretanjeno samocentriranje, ki ga Satan zelo ceni.

Najbolj očiten in paradoksalen znak tega odprtega gradbišča, teh ‘del v teku’ je misijonska in evangelizacijska odprtost. Vzdržan v harmoniji nasprotij, znotraj protislovja življenja, ki ga zaznamuje tragičen dogodek, kot je Janezova aretacija, Jezus izstopi iz sebe in iz samote, da bi oznanil veselo novico. Torej za nas: nujnost oznanjevanja in ljubezen do naših bratov je lakmusov papir delovanja Duha v nas. Kajti če nas Duh res potisne v puščavo, njegova velika moč prekipeva do te mere, da se vrnemo še bolj vneti, da bi pričevali o Kraljestvu in njegovi izpolnitvi v svetu.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več