Nedeljska misel: Gobavost

V berilih tega tedna je grozljiva nočna mora bolezni, ki še danes, če samo slišimo njeno ime, vzbuja strah: gobavost.

Levitska knjiga ga podrobno opisuje. Ob prvih simptomih se je bilo treba prijaviti verskim oblastem, ki so potrdile njen obstoj. Prizadete so takoj izključili iz skupnosti, da bi preprečili kontaminacijo drugih ljudi, predvsem pa zato, ker so veljali za versko nečiste; v primeru ozdravitve so bili vedno duhovniki tisti, ki so potrdili izginotje simptomov bolezni. Gobavost je v resnici veljala za božje prekletstvo, kazen za grešnika. V sodobnem jeziku bi rekli, da gobavost ni le strašna bolezen (na žalost je še vedno prisotna v nekaterih predelih našega planeta), temveč prava »stigma«, fizično stanje, ki do neke mere spominja na moralno stanje, ki določa izključitev subjekta iz družbenega življenja.

Po Mojzesovem zakonu je bilo približevanje gobavcu prepovedano ne toliko zaradi »modre« zdravniške previdnosti, temveč iz verskih razlogov: v imenu moralnega načela neokuženosti je vsakdo, ki ni spoštoval teh pravil, štel za nevernega,«ateista«, bi rekli danes, zato vreden obsojanja.

»Ateistični« Jezus

S temi premisami razumemo nepravilno, nereligiozno, na svoj »ateističen« (po tedanjih normah) način gesto, ki jo je naredil Jezus.Pred njim se pojavi gobavec. Če bi Jezus spoštoval postavo – ki je zadevala tudi njega, Juda: tudi on je bil podvržen njej –, bi se ji moral izogniti, prepustiti ga njegovi usodi, njegovemu stanju, da bi bil izključen kot skupnost, v kateri je živel. Bilo je »normalno«, »prav«, celo potrebno. Nihče ga ne bi zaradi tega obsojal.

Ampak Jezus tega ne počne. Gane ga sočutje, celo – v pravilnem prevodu izraza – nekaj več, nekaj, kar ima veliko opraviti z jezo, z ogorčenjem. Zoper zakon poda ugovor vesti. Zakonu, poleg tega “verskemu”. Marko s svojim treznim, »novinarskim slogom« poroča: »Stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, ozdravi««. Iztegnil je roko! Ne samo, da se pusti približati, ampak se ga tudi dotakne. Očitno je vse v nasprotju z zakonom. Do verske norme se postavlja kot “ateist”. Nasprotuje “Svetemu”, ki nam jemlje vso racionalnost. In zaradi tega in njegovih drugih vedenjskih drž “ateizma” bo nato poslan v smrt. Ernesto Balducci piše: »… Sveto, ki sili razum k molku, ima vse odgovore, ker prekliče vsa vprašanja. Če je temu tako, je religija pogubna« (L’uomo planetario, Camunia, Brescia 1985, str. 27).

Današnje izkoriščanje vere

Morda danes v naših običajnih življenjskih okvirih (v drugih pa je še vedno tako) ne pošiljamo več v smrt tistih, ki ne mislijo tako kot mi, tistih, ki ne pripadajo naši veri ali tistih, ki ne pripadajo nobeni religiji, a smo ogorčeni nad nekaterimi operacijami, ki so v nekaterih pogledih še bolj dvoumne: klicati Boga, da jamči za naše odločitve, pogosto za naše napake, kot za tiste, ki so morda ohranili zgodovinski spomin; takratni newyorški nadškof je namreč blagoslovil vojake, ki so šli klat Vietnamce in z napalmom sežigati njihova riževa polja, edino preživetje teh prebivalcev. Za tistega »vernega« človeka, uradnika svetega kulta, je Bog hotel to vojno? Toda ali lahko Bog želi sovraštvo, maščevanje, poboj? Primeri bi se lahko še nadaljevali, žal, z jasnim sklicevanjem na novejše dogodke in takorekoč svete vojne nad katoličani v afriških državah. Odločno je treba reči, da odrešenje človeka ni v tako razumljeni veri, v kateri božje ime ne združuje, ampak razdvaja. Človekova odrešitev je v novi etični zavesti, ki pa jo je za zdaj mogoče videti le kot oddaljeno obzorje.

Greh

»Svoj greh sem ti dal spoznati,

svoje krivde nisem prikrival;

dejal sem: »Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.«

In ti si odpustil krivdo mojega greha…«.

Tako recitira Psalm 32, 5, ki je prisoten v bogoslužju te šeste nedelje v letu, in to vodi k problemu greha, ne toliko zaradi primerjave, ki so jo naredili Jezusovi sodobniki (in ki je v nekaterih posvečenih družbah še danes) med gobavostjo in grehom, temveč zaradi dejstva, da tako kot gobavost in greh danes dobiva družbeno razsežnost in ne le  v reduktivno zasebne sfere.

Iskreno povedano, pri obhajanju nedeljske evharistije nam ta vidik ni veliko v pomoč. Ko mašnik vernikom pokaže kruh, izreče stavek: »Glejte to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta …«, to vodi do dveh pomembnih napak pri razlagi s teološkega vidika. Ko verniki slišijo izraz grehi, ga takoj povežejo s tistimi vsakodnevnimi nezvestobami, ki si jih vsak od nas privošči: »malum in mundo«, torej tiste napake, ki jih moramo Gospodu (kot pravi psalm) »priznati«, da bi On, Gospod, poln odpuščanja in usmiljenja dal moč, da se preusmerimo na pot odrešenja. Toda obstaja oni nepopravljivi »greh« ki ga zgolj s človeškimi silami, torej ta »malum mundi«, zlo »sveta«, ali kozmični, družbeni greh, ne rešujemo sami, torej tisti greh, ki se ne nanaša le na normo, na moralno kategorijo, ampak na zavestno nasprotovanje človeka božjemu načrtu osvoboditve. To so veliki družbeni grehi, ki uničujejo človeštvo v celoti, Pomislimo na čas nacizma; bil je čas holokavsta, ki se danes obhaja kot t.i. Šoah –  spominjajmo se, ki je bilo fizično in psihično uničevanje nasprotnikov neminljivih fašističnih režimov, prezir do žensk in drugačnih… proizvodnja in prodaja orožja, iztrebljanje psihično priadetih ljudi, ciganov itd. Lahko bi še nadaljevali. Ta greh je prevzel Kristus, »vzel ga je nase« in ko mašnik pokaže kruh in vino, naj opozori na to Kristusovo odrešenjsko delovanje, »skrito« pod temi vrstami: »Glejte nanj, ki je vzel nase greh sveta.” Kristus ne »odvzame« (to je nepopoln prevod latinskega glagola prenašati), ampak vzame ta greh nase, v tem skrivnostnem delu odrešenja. Nekajkrat se mi je zgodilo, moram biti iskren, da sem slišal, kako je mašnik izločil koncept »vzel nase«. Toda zakaj se bojimo to povedati na glas, zapeti to dobro novico? To je evangelij. In to bi bila odlična kateheza. Deklasificimo evharistijo: zahvaljujmo se na skupnostni ravni, ne pa obsedeno listati po misalu, da bi našli pravo molitev, medtem ko ljudje čakajo, da bo mašnik nehal z listanjem strani za stranjo …

In družina?

Zavedam se, da bi nekatere morda motilo to branje Markovega odlomka. Seveda bi bilo “dobro” branje epizode veliko manj travmatizirajoče, kot npr. poglejte, kako dober je Jezus … koliko usmiljenja v njegovih potezah … koliko čustev za nekoga, ki trpi … Morda združljivo branje, če z usmiljenjem razumemo držo ponižnega in ubogega srca, ampak – po mojem mnenju – še vedno delno in neločljivo od drugega. Imeti moramo pogum, da verjamemo, da je vera za človeka, in ne obratno. Vse, kar ne upošteva človeka, njegovih potreb, njegove središčnosti v Božjem načrtu, je pravzaprav pogubno, kar je treba zavrniti.

In spet se bodo našli tisti, ki jih to branje moti, morda vprašali: “Kaj pa ima vse to opraviti s parom in družino?”.

Mislim, da ima nekaj opraviti s tem. Človek se v družini nauči imeti pogum, da ne uboga, kar je nepravično. Spomnim se, da sta pred mnogimi leti v neki družini dva fanta, ki sta se odločila za ugovor vesti, ker sta odklanjala uporabo orožja, tudi tistih »igrač«, ko je bila ta izbira še »neudobna« in protislovna. Tako so zapisali bolj ali manj takole: »Pred to možnostjo nismo imeli pomislekov; tega smo se naučili v naši družini, za katero je bila to “normalna” izbira.«

Zdi se mi, da je to pomembno sporočilo, ki ga je treba predlagati trezno, brez kakršnih koli pripomb.

Skušajmo doseči, da bo Božja beseda zazvenela v nas in se ji pustimo soditi v svojih konkretnih in vsakodnevnih odločitvah?

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več