Nedeljska misel: Kristus zdravi, osvobaja in tolaži

Čeprav je dan današnji govoriti o bolezni skorajda prepovedano, se ta evangelij svetega Marka zdi pomemben tudi za naš čas, v katerem vidimo Jezusa na delu, ki ozdravlja številne bolne ljudi in ljudi osvobaja diabolične obsedenosti.

Božja beseda 5 nedelje med letom je v celoti osredotočena na temo ozdravljenja, zdravja, ki je vsakemu izmed nas ljubo in cenjeno, kar odzvanja tudi v naših voščilih.

Jezusa po poučevanju v sinagogi v Kafarnaumu odpeljejo v Petrovo hišo in tam najde taščo svojega apostola, ki je v prvi vrsti odgovorna za skupino dvanajsterih, a leži v postelji z vročino.

Dandanes bi takoj pomislili na osebo, ki trpi morda  s hudo gripo ali za covidom 19, saj se simptomi vročine kažejo kot možna manifestacija tega koronavirusa.

Jezus se ne opremi z maskami, rokavicami in si ne razkuži rok. Naredi natanko to, kar bi storil vsak človek, ko se sooči s trpljenjem in bolečino: pristopi k bolničini postelji, jo prime za roko, jo prisili, da vstane in v tistem trenutku Petrova tašča, katere imena ne izvemo, je ozdravljena. Ostalo pa vemo: takoj je začel služiti Jezusovi skupini.Če je bila tam njegova tašča, menda je bila tam tudi Petrova žena, morda celo kakšen Petrov sin. Vendar je družinski okvir popoln in vse skupaj je postavljeno v službo Jezusa in njegove majhne potujoče skupnosti.

Seveda danes ne moremo delati istih stvari, kot jih je takrat počel Jezus, v drugačnem kontekstu bolezni, vsekakor pa smo lahko blizu obolelim z vsakovrstnimi drugimi boleznimi, kot nas Jezus uči tudi v evangeljskem besedilu.

Pravzaprav, potem ko je ozdravil Petrovo taščo, Jezus nadaljuje svoje delo zdravilca tako, da mnoge ljudi osvobodi telesnih bolezni, ki jih na ta dan pripeljejo k njemu na splošno terapijo, ki jo pripravi v Kafarnaumu, na obrobju mesta.

Vse storjeno z ljubeznijo, svobodno in s strastjo Božjega Sina, ki je prišel rešit človeštvo ne le telesnih bolezni, ampak predvsem duhovnih.

Pravzaprav Jezus poleg fizičnega ozdravljanja ozdravlja dušo in osvobaja obsedene od hudiča tega strašnega suženjstva in podrejenosti moči zla.

Lahko si predstavljamo, da so se k Jezusu obračali otroci, matere, očetje, mladi, odrasli, skratka vsi, ki so bili bolni in so potrebovali zdravnika telesa in duše. In obe nalogi vsesplošne skrbi za ljudi Jezus opravlja, ker se zaveda, da ni telesne blaginje, če ni duhovne blaginje. Človek, ki je bitje iz telesa in duše, se mora dobro počutiti v obeh dimenzijah svojega časnega bivanja.

Po opravljenem bogoslužju ljubezni ter ozdravljenja in osvoboditve nas Jezus svari, naj počivamo. Toda zgodaj zjutraj se odloči, da se bo povsem sam umaknil k molitvi, daleč od hrupa in vznesenosti, ki bi ju lahko iz njega naredili tisti, ki so bili ozdravljeni in osvobojeni. To potrebo po osamljenosti prekinejo Peter in drugi apostoli, ki ga iščejo, saj so tudi drugi ljudje potrebovali ozdravitev.

Jezus, ki ni izključujoč in nikogar ne privilegira, pove apostolom, da v Kafarnaumu ni mogel vzpostaviti stabilne »medicinske ordinacije«, ki bi ozdravljala samo prebivalce tega mesta, ampak se odloči oditi drugam, v bližnje vasi, da bi lahko oznanjal tudi tam.

Po Učiteljevem vzoru apostol Pavel v odlomku današnjega drugega berila, vzetem iz Prvega pisma Korinčanom, izrazi ves ponos misijonskega apostola, ko oznanja evangelij. Zanj je to vir ponosa, saj je to nuja, ki se mi vsiljuje. Lahko bi rekli primarna bistvena potreba, kot je potreba po prehranjevanju, dihanju in spanju. Ravno zato o sebi pravi: »Gorje mi, če ne oznanjam evangelija! Če to storim samoiniciativno, sem upravičen do nagrade; če pa tega ne naredim na lastno pobudo, je to naloga, ki mi je bila zaupana.” Svobodno oznanjaj Božjo besedo, ki odrešuje. Pravzaprav je za tiste, ki opravljajo službo besede, nagrada v samem oznanilu. Sveti Pavel pravzaprav ponavlja, da je oznanjevanje evangelija svobodno, ne da bi uporabil pravico, ki mu jo daje evangelij, in je zanj vse, pravzaprav je sredstvo in orodje osvoboditve in izpolnitve. Čeprav je bil osvobojen vseh, se je naredil za služabnika vseh, da bi pridobil čim več zvestih za stvar odrešenja, za Božjo stvar. In da bi dosegel ta namen, se je naredil šibkega za šibke, da bi pridobil šibka; vse je bilo narejeno za vse, da bi nekoga rešili za vsako ceno.

Apostolu je pri srcu širjenje evangelija, kot način spoznavanja edinega pravega Boga, ki ga je razodel Kristus.

To misijonsko in evangelizacijsko tesnobo najdemo že v Stari zavezi, v liku Joba, preroka trpljenja, a tudi realizma človeškega in zemeljskega bivanja, ki o sebi piše besede nauka in močan poziv, naj se pusti biti dotaknjen iz Božje besede, ki rešuje in odrešuje, v luči katere preiskuje svoje življenje: spozna, da je dolgo živel v iluzijah in doživljal noči tesnobe, neskončne in neprespane noči, med katerimi je od utrujenosti od premetavanja in obračanja, dozorel v spoznanju, da mora vstati in  sprejeti izziv, ki mu ga pošilja Bog. Grenko spoznanje, da njegovi dnevi minevajo hitreje kot ladja in izginjajo brez kančka upanja. In potem zaključek dolge in težavne meditacije, ki človeka privede do tega, da si reče: kakor dih je moje življenje, hitro mine in teče, ne da bi sploh imel čas storiti dobro, za kar sem upal, da bom zmožen, in uravnati svoje čas in ne na tistih iluzijah vseh ljudi, ki so mislili, da so večni in da ni vedno čas za dobro. Ni tako. Dobro se dela vedno, ne da bi čakali na čase, ki morda ne bodo nikoli več prišli, še posebej, ko vidimo naše brate v stiski in potrebujejo naš pogled ljubezni in pozornosti. Naj bo to naša ponižna molitev ob zaključku našega razmišljanja: »O Oče, ki se z ljubeznijo približuješ trpečemu človeštvu in ga združuješ z veliko nočjo svojega Sina, nauči nas deliti skrivnost bolečine z našimi brati, biti z njimi deležnih upanja evangelija”. Amen.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več