Nedeljska misel: Demonske vere, reši nas, Gospod

Jezus ni imel ne doma in ne kamna, kamor bi glavo naslonil (prim. Mt 8,20 in Lk 9,58). Vsak kraj je bil dober za oznanjevanje, ker so morali vsi slišati Besedo.

Marko pripoveduje o neki soboti v sinagogi v Kafarnaumu. Jezus vstopi v sinagogo in začne učiti. Ne sodeluje v bogoslužju, ampak prevzema pobudo in ljudje so presenečeni nad njegovim načinom poučevanja: “Ne kot pismouki, ampak kot tisti, ki ima oblast.” Pismoukii niso pustili nobenega pečata, niso vstopili v srce človeka, ker je bilo njihovo znanje le navidezno znanje. Izraz “avtoriteta” ima koren v glagolu »augeo« (“povečati”). Tisti, ki omogoča rast, ki jemlje ljudi za roko in kaže perspektive, ki imajo pridih neskončnosti, ki ima oblast.

Pismouk je v hebrejščini »pridigar Tore«-Postave. Pri štiridesetih letih je po dolgem študiju prejel s posvečenjem Mojzesovega duha. Njegova avtoriteta je bila večja od avtoritete velikega duhovnika in bil je edini pooblaščen za razlago svetega besedila. Jezus jim bo natančno rekel: »učijo nauke, ki so človeške zapovedi«, izdajajo jih za »božje zakone«, norme in pravila, ki pa so jih ustvarili sami, ne Bog.

Ljudje pa čutijo, da so Jezusove besede polne človečnosti, govorijo človekovemu srcu. Njegove besede so bile prepojene z njegovim življenjem. Dragi bralec, tvoja beseda ne bo veljavna zato, ker boš dober zgled, temveč zato, ker poleg truda, ki ga boš vložil, da bi to, kar boš rekel, udejanjil, ne boš odstopil od tega, kar boš rekel.

Pridige, »lekcije« katekizma, pogosto ne govorijo napačnih stvari, vendar se zdi, da je naša beseda kot »pismoukov«, brez avtoritete. Morda zato, ker kot kristjani sicer dajemo pravilne informacije, vendar se zdi, da naše življenje ni odraz tega, kar govorimo. Naša beseda bo veljavna, ko bomo res stali za tem, kar govorimo. Oblast ni despotizem in ko avtoritete manjka, ostane samo avtoritarnost, ko nisi verodostojen in te lahko poslušajo samo s prisilo.

Sinagoga

Presenetljivo je, da se ta prizor dogaja v sinagogi! Marko nam pripoveduje, da se prva osvoboditev zgodi v skupnosti, v župniji, v kraju molitve in srečanja. Se pravi, povabljeni smo, da začnemo od »znotraj«, iz tiste mešanice svetosti in greha, vzgibov in prizadevanj, ki so naše skupnosti. Preden pokažemo s prstom ven, moramo preučiti naše življenje in v skupnosti, omogočiti kroženje svežega zraka. Dobro si je zapomniti, da Cerkev ni skupnost popolnih ljudi, ampak »odvezanih grešnikov«, ki vabijo k spremembi in pričujejo, da je sprememba mogoča. Bog ne potrebuje superjunakov vere, ni nam treba biti popolni, čeprav seveda velja da: bodite popolni, kako je popoln vaš nebeški Oče. Ampak do tega je dolga pot.

Jezus je kot vemo vedno imel konflikten odnos s sinagogo, s »cerkvijo« tistega časa.

Po navedbah Markovega evangelija vanjo vstopi trikrat in vsakič se bo spopadel z versko avtoriteto. Zakaj to? Spopadli sta se (takrat in danes) dve nezdružljivi viziji. Za sinagogo je bila pripadnost temeljna. Prijavili ste se in sodelovali, če ste sprejeli pravila, zapovedi, če ste spoštovali Sveto pismo. Tisti, ki niso mogli priti, tisti, ki so bili nečisti, niso mogli sodelovati. Namesto tega pa je bilo za Jezusa v središču življenje, ne sinagoga! Ni naključje, da je bila velika Jezusova cerkev ves svet. Jezus je bil skoraj vedno obkrožen z ljudmi, ki niso mogli slediti normam, ki jih je nalagala religija. Jezus nikoli ni uporabil merila pripadnosti, ampak vedno merilo življenja, srca!

Zakaj je Marko to epizodo postavil prav na začetek svojega evangelija? Mislim, da mnogi to razumemo, še posebej tisti, ki smo že osiveli. Tedanjim ljudem (in morda tudi nam) je bilo rečeno, da če verjameš v Boga, moraš afektivnost dati malo na stran, ker so take stvari nevarne; bolje, da se ne vdajaš preveč veselju in misliš na tiste, ki so na slabšem; nekaj moraš žrtvovati, nekaj žrtvovati in se ne preveč zabavati, ker to prihaja od hudiča …

Nato pride Jezus, vse uniči in reče: »Glej, vse, čemur se odrečeš »za Boga«, prihaja od Boga. Ni Bog tisti, ki od tebe zahteva, da se temu odrečeš! Nasprotno, Bog želi, da živite in živite v polnosti in izobilju« (Janez 10,10). In potem se ljudje jezijo (včeraj kot danes), ker spoznajo, da jih utrujenost ni približala Bogu, ampak jih je le pripeljala do zatiranja življenja. Potem spoznajo, da so mislili, da delujejo “v imenu Boga” (tako kot pismouki), vendar so delovali “proti” Bogu in tako uničili svojo človečnost. Srce parajoče je sprejeti to (»nečisti duh, ki ga je raztrgal in jokal na ves glas, je prišel iz njega«), ker nas to potiska k revoluciji v življenju, spremeniti moramo vse. Nenavadno je, da je obsedeni moški pred Jezusovim prihodom mirno sedel v sinagogi. Ni cerkve, ki bi te lahko naredila imunega na zlo. V vašem srcu se soočita Božji duh in duh zla. To je pomen izraza: »Kaj hočeš od nas, Jezus iz Nazareta? Si nas prišel pogubit?” Ne zunaj, ampak znotraj, v sinagogi, v skupnosti. Zato je demonska izjava grozna.

Evangelij je osvobajajoč za tiste, ki ljubijo življenje, a srce parajoč za tiste, ki preprosto želijo ubogati. Presenetljivo je, da je prva beseda, ki jo je Jezus namenil demonskemu, povabilo k molku: »Utihni«. Marko uporablja zelo močan glagol, ki spominja na kretnjo nagobčnika. Da nas Beseda spremeni, moramo molčati, se ustaviti, prekiniti pastoralno blaznost in dati posejanemu semenu čas, da zgnije in obrodi sad. Duh nas vabi, da začnemo od »znotraj«, da se sprašujemo o sebi, začenši od najbližjih (ali tistih, ki verjamejo, da so najbližje …).

Hudič dobro ve, kdo je Bog in nas hoče odvrniti!

Naj nas Gospod reši vsake demonske vere! Vera, ki Boga vidi kot tekmeca človeka, ki si Boga predstavlja kot tistega, ki jemlje, ne kot tistega, ki daje, je demonska. Vera, ki postane anestezirana takoj, ko zapustite vrata Cerkve in ostane mirujoča šest dni, je demonska. Vera, ki išče oddaljenega in nedosegljivega Boga, je demonska. Vera, ki jo napaja strah, pomešan s praznoverjem, je demonska. Vera, ki ostaja zaprta v ogradi svetega, ki diši le po kadilu in zakristiji in ne pozna vonjav ulice ali domačega hleva ovac in koz in krav in vaših domov, ali pa bratstva, je demonska.

Vera, ki nas navdaja s prevzetnostjo in zaradi katere se počutimo dolžne kogarkoli soditi, je demonska. Skratka, vera, ki ne spremeni našega življenja, našega načina ravnanja s stvarmi sveta, nima smisla. To je lažna vera. To je vera ljudi, ki hodijo okrog in gledajo ter obožujejo samega sebe v zrcalu nečimrnosti.

Za Jezusa je bila vrednota Življenje in danes nam pravi: »Ali hočeš živeti? Se počutiti potrebni? Pridi sem. Ni pomembno, ali si dober ali slab, čist ali nečist. Če imaš to željo, pridi sem in hodi za menoj.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več