Nedeljska misel: Zakaj smo danes prišli k maši?

Nedeljsko praznovanje bi rad začel takole, s tem vprašanjem. In prva oseba, ki jo prosim, da ga pogledam v oči, sem jaz.

Zakaj se odločim sodelovati v trenutku, ki je najbolj pomemben v mojem verskem življenju? Samo zato, ker me »zadene«, ker sem župnik? Ali iščem nekaj globokega v tem molitvenem srečanju skupnosti? Ali imam »željo« po srečanju z Gospodom?

Podrobnosti zgodb nam pogosto uidejo, ko mislimo, da zgodbo že poznamo, in če obstaja zgodba, o kateri že mislimo, da vemo vse, je to Jezusova. Vendar tiste podrobnosti, s katerimi evangelisti pripovedujejo znane dogodke, niso drugotnega pomena. Ta odlomek iz evangelija je na začetku evangelistove zgodbe. Janez pripelje Jezusa na prizorišče na poseben način, saj je prva stvar, ki jo pripravi do besede v svoji zgodbi, vprašanje »kaj iščeš?«, naslovljeno na dva učenca, ki mu sledita. Svetopisemski učenjaki poudarjajo, da je prvo, kar je izrekel vstali Jezus, tudi drugo vprašanje, tokrat naslovljeno na Marijo Magdaleno, ki pred praznim grobom žaluje za izgubo svojega prijatelja in Učitelja: »Žena, zakaj jočeš, koga iščeš?”

Vprašanje je temeljni del vere. Kakovost vsakega človeškega in tudi duhovnega odnosa je odvisna od tega, kaj iščemo, če to iščemo. Koliko človeških odnosov se je rodilo slabo, ker smo med ljudmi iskali različne stvari, pa nismo imeli poguma, da bi jih razglasili. Če je zame drugi le nekdo, ki ga je treba izkoriščati za moje osebne namene, potem je ta odnos takoj usojen na to, da ga doživljam le na površinski način in ni trajen.

Jezus obema, ki mu sledita, postavi vprašanje, ki ju »prisili«, da se globoko sprašujeta in data pravi odgovor, ki omogoča resnično vez z Učiteljem. Odgovor je drugo vprašanje: “Učenik, kje stanuješ?” kar kaže na globoko in iskreno željo spoznati Jezusa, biti z njim in mu zaupati. Ne gre toliko za radovednost vedeti njegov domači naslov, temveč vedeti njegov življenjski naslov, kdo v resnici je, kako lahko njegovi nauki in druženje z njim resnično spremenijo njihova življenja.

Tudi evangelist Janez se spominja časa tistega srečanja in ga zapiše (»bilo je okoli štirih popoldne«), kot da bi želel ponoviti, da nekatera resnična srečanja spremenijo življenja in jih zagotovo ni mogoče pozabiti.

Iz tega odlomka evangelija najdemo podobo tega, kaj pomeni biti vernik.

Vernik je tisti, ki se pusti globoko poglobiti v vedno aktualno vprašanje, ki mu ga postavlja Bog: »kaj iščeš?«. Bog nas posluša in nas vabi, da brez strahu poslušamo svoje srce.

Neka župljanka, ki je z menoj razpravljala o tem odlomku iz evangelija, mi je rekla, da jo je bilo skoraj sram povedati, kaj je bilo v tistem trenutku njeno vprašanje. Spraševala se je, zakaj Bog dopušča toliko zla, zakaj ljudje in še posebej otroci umirajo zaradi vojn. Odgovoril sem ji, da postavljanje teh vprašanj ni napačno, nasprotno, to je znak, da resnično želimo spoznati Boga, zaradi česar se spusti s piedestala, s katerim ga oddaljujemo od svojega srca in mu gledamo v obraz s kakšnim mi čutimo!

Evangelist se je spominjal časa, ko je srečal Jezusa, ker se je prav v tistem trenutku počutil upoštevanega od Boga, ki mu je govoril in dajal vrednost njegovim najbolj resničnim notranjim vprašanjem.

Jezusov odgovor učencem takrat in nam danes ni čarobna formula, ampak ponudba odnosa in »biti« z njim. Ponudba prijateljstva je tista, ki ne reši vseh težav in ne odgovori takoj na vsa vprašanja, a nas usmeri na pravo pot do odgovorov našega srca.

Zakaj smo to nedeljo pri maši, zakaj biti verni in odpreti evangelij?

To je zato, ker iščemo globoke odgovore … in verjamemo, da je biti z Jezusom, biti s skupnostjo, ki nosi njegovo ime in skupaj premišljevati evangelij, najboljši način za iskanje odgovorov na naša vprašanja, in sicer tista prava.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več