Nedeljska misel: Pravi kristjani ali samo “pokrščenci”?

Danes se bogoslužje spominja Jezusovega krsta v reki Jordan. Toda ali se je Jezus morda moral krstiti tako kot mi? Zagotovo ne! S to gesto je želel pokazati, da je v vsakem pogledu postal eden izmed nas. Njega, pravi sveti Hieronim, »krsti eden od njegovih služabnikov (Krstnik); prihaja, da bi se potopil med cestninjare, prostitutke in grešnike; Janez mu umije telo, Janeza pa Jezus očisti v duhu; in tudi sama voda Jordana je bila očiščena s potopitvijo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ga Bog Oče razglasi za svojega Sina«: »Ti si moj ljubljeni Sin: nad teboj imam veselje.«

No, to praznovanje je priložnost, da razmislimo o pomenu našega krsta. Kot vsak zakrament je tudi krst sestavljen iz dveh stvari: iz gest in besed. Oglejmo si glavne trenutke obreda. Začnimo z imenom. Krstitelj vpraša starše: »Kako po ime vašemu otroku?«. V tem trenutku se prvič javno izreče tisto, kar  bo poimenovalo za večnost. Sveto pismo nam zagotavlja, da nas tudi Bog pozna in nas kliče po imenu (prim. Iz 43,1). Takoj zatem slavljenec nariše otroku znamenje križa na čelo in takoj za njim starši in botri naredijo isto kretnjo. Tako je vtisnjen neizbrisen spomin, večna pripadnost. “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”. Obred izraža Kristusov pečat na tistem, ki mu bo pripadal, in pomeni milost odrešenja, ki nam jo je Kristus pridobil s svojim križem, zato ke križ razpoznavni znak kristjanov.

Takoj po besednem bogoslužju sledi klicanje svetnikov: zbor kliče svetnike, da bi varovali otroka na poti, ki jo začenja stopati v Cerkvi. Pot predanosti, skladnosti in pričevanja vere, upanja in ljubezni.

Po invokaciji svetnikov sledi maziljenje s katehumenskim (krstnim) oljem. Katehumensko olje je v bistvu olje Kristusa »športnika«. V starih časih so olje uporabljali rokoborci med boji in otrok verjetno postane božji prvak ali kot pravi sveti Ambrož: “Ko si prišel do vodnjaka, si bil maziljen … kot Kristusov atlet, kot če bi se hotel posvetiti bojevanju na tem svetu.« Metaforično je omenjeno olje, ki ga krščencu namažemo na prsi takoj po molitvi eksorcizma, kot ščit, ki odbija hudiča in brani vero.

Na tej točki sledi odpoved satanu in izpoved vere. Ker je otrok majhen in zato nima možnosti in sposobnosti, da bi se odpovedal moči zla in osebno izpovedal svojo vero, bodo starši, boter in botra tisti, ki bodo jamčili za njegovo vero, dokler otrok ne bo postane polnoleten, in bo to zmogel sam s potrditvijo vere, ki so jo drugi že izpovedali, z zakramentom birme.

A pojdimo k trenutku dejanskega krsta. Liturgija posveča posebno pozornost elementu, ki ga je Jezus želel uporabiti, vodi. Spominja vodo Rdečega morja, vodo Jordana, vodo, ki je tekla s Kristusove strani. Prav glede vode, ki je prvim kristjanom zaradi krsta postala ljuba, je Tertulijan rekel: »Kakor se majhne ribice rodijo in živijo v vodi, medtem ko zadihajo in poginejo, če se odmaknejo od nje, tako tudi mi kristjani, če se ločimo od našega krsta«.

Krstitelj pozove starše, da pristopijo k izviru in, ko izgovorijo ime otroka, ga trikrat potopijo ali mu izlijejo vodo na glavo, pri tem pa izgovarjajo preproste in slovesne besede, ki jih je nakazal sam Jezus v evangeliju: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Zakaj se slavljenec trikrat potopi ali polije otrokovo glavo z vodo? Ker številka tri simbolizira Jezusa Kristusa, ki je bil tri dni pokopan in je tretji dan vstal. Poleg tega besede »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« prikličejo ali bolje rečeno navzočijo Trojico. Tako pri krstu izpovedujemo dve največji skrivnosti naše vere: s kretnjami obujamo Kristusovo učlovečenje, smrt in vstajenje; z besedami edinost in Trojico Boga.

Takoj zatem je maziljenje s sveto krizmo. Krizma je dišeče olje, ki ga škof posveti med krizmeno mašo, na veliko sredo ali četrtek. To olje pomeni dar Svetega Duha, ki je dan novokrščenemu. Maziljenje s krizmo je znamenje kraljevega duhovništva krščenca in njegove pridružitve skupnosti božjega ljudstva. Krstitelj moli takole: »On sam (Bog) te mazili s krizmo odrešenja, ker si vstavljen v Kristusa duhovnika, kralja in preroka,  naj bo vedno ud njegovega telesa za večno življenje.” Krščenec je postal kristjan, vključen v Kristusa, ki je maziljen duhovnik, prerok in kralj. Kristjani pa se imenujejo “kristjani”, ker so maziljenci s krizmo! Večno so udeleženi v Kristusovem preroškem in kraljevskem duhovništvu, prav po krizmenem maziljenju.

Po maziljenju je izročitev bele obleke. Bela obleka pomeni, da je krščenec vstal s Kristusom. Krstni plašč in besede, ki spremljajo njegovo predajo, ponazarjajo nov način bivanja kristjana. Krstitelj opominja: »Postal si novo bitje in si oblekel Kristusa. Naj bo ta bela obleka znamenje tvojega novega dostojanstva: s pomočjo besed in zgleda svojih ljubljenih jo nosi neomadeževano za večno življenje.«

Sledi izročitev sveče botrom, prižgane iz velikonočne sveče, ki predstavlja Kristusa. Opominja jih in jim daje zmožnost, da poskrbijo, da bo Kristus, ki je luč sveta, z njihovimi besedami, njihovim zgledom in njihovo pomočjo razsvetljeval otroka z vero. Slavljenec pravi: »Postali ste Kristusova luč. Vedno hodi kot otrok luči …«. Plamen, ki ga sprošča prižgana sveča, pomeni, da je treba otrokovo vero nenehno hraniti in ta naloga je zaupana staršem, ki morajo skrbeti za krščansko vzgojo svojega otroka. Poleg tega je zaveza botrov zelo resna, saj morajo nadomestiti starše, če je treba, na materialni ali duhovni ravni, da njihov krščenec ohrani vero.

In končno se konča z obredom “Effatà”. Beseda Effatà v aramejščini pomeni “odprto”. »Effata« je starodavna beseda, ki ohranja enega od darov krsta: odprtost za božjo skrivnost. Krstitelj se s palcem dotakne ušes in ustnic krščenca in moli: »Gospod Jezus, ki si gluhim dal slišati in nemim da govorijo, naj ti da, da hitro slišiš njegovo besedo in izpoveduješ svojo vero v hvalo in slavo Boga Očeta.

No, če ponovno pregledamo obred krsta in podamo razlago za vsako posamezno znamenje, kakšen namen bi to lahko imelo? Odgovor je zelo preprost! Pri krstu so drugi obljubili za nas. Drugi so se odzvali v našem imenu. Zdaj, ko smo odrasli, se lahko svobodno odločamo sami. Torej, za kaj se odločimo? Biti pravi kristjani ali biti kristjani samo po imenu zapisanem v krstni knjigi in ne dejansko? Izbira je naša!

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več