S svetnikom na ti: Moj preljubi sveti Silvester!

Ne bom se kaj dosti zmotil, če rečem, da si eden od treh najpopularnejših slovenskih svetnikov.

Svetega Miklavža porajta staro in mlado, saj se oglasi s kupom daril … in čeprav bi moral obdariti in nagraditi samo »pridne«, se vedno najde kdo, ki tudi poredne »v miklavževem imenu« razveseli s kako drobnarijo. In nisem še videl, da bi kdo, ki sicer na ves glas trdi da ne verjame v čisto nič, ne odprl darila.

Svetega Martina časti tako verno kot neverno ljudstvo … in še tako zagrižene antiklerikalce kljub ločitvi Cerkve od države prav nič ne moti, da na veselico pride v škofovsko opravo namaškaran osebek in požegna kar je za požegnati – pa čeprav »krstiti vino« pravzaprav pomeni »zaliti ga z vodo«, »ga razredčiti« … Ah, dajte no, kdo bi dlakocepil, da le imamo razlog, da ga lahko spijemo kak kozarec čez mero  in smo veseli, kot sicer trezni ne znamo biti!

Tebe, svetega Silvestra, pa slavijo še tisti, ki za Cerkev in svetnike še slišali niso. Silvestrujejo pač, ker je taka navada … navada – železna srajca … železna srajca – docela neprimerna toaleta za tako svečan trenutek … in svečana, torej februarja se itak šele streznijo.

Morda si celo najpopularnejši od treh, saj se zdi, kot da si požrl tako Miklavža kot Martina in se ljudje na starega leta dan, kot se je svoj čas reklo silvestrovanju, obdarijo kot na miklavževanju in napijejo kot na martinovanju!

Sveti Silvester

Slišiš pobožnih obljub in zaobljub – »od zdaj naprej pa zaprmej nikoli več!« oziroma »od jutri pa res čisto vsak dan!« – tisočkrat več kot Miklavž, vendar se jih po nekaj dnevih, morda največ nekaj tednih, nobeden več ne spominja, kot da jih je izbrisal Martinov krst, ki sicer ne zmore izbrisati izvirnega greha, zmore pa izbrisati spomin … saj se trezen človek le redko spomni, kaj je pijan delal!

Pa vendar … kot škof in papež bdiš – ne nad katerimkoli in kakršnimkoli večerom … temveč nad svetim večerom. Prehod s starega na novo je vedno svet, če gre za leto … in še toliko bolj, če gre za človeka.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas … in novo leto, ki je pred nami. Da bi bili tudi mi novi ljudje.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več