Nedeljska misel: Posebna družinska enota, edinstvena in neponovljiva v zgodovini človeštva

Nedeljska misel

Današnja nedelja po slovesnosti svetega božiča je v celoti posvečena sveti nazaretski družini in torej vsem družinam sveta, še posebej tistim, ki so posvečene zakonski vezi s posebnim zakramentom, ki zakonce veže v edinstveno in nerazdružljivo vez ljubezni.

Evangelijski odlomek, ki ga je Matej posvetil begu v Egipt majhne družinske enote, ustanovljene z Jezusovim rojstvom v Betlehemu, je sestavljen iz petih trenutkov oziroma pripovednih sekvenc. Odhod magov, po obisku pri Jezusu, Jožefove sanje, ki ga angel posvari, naj pobegne, saj je Herod hotel ubiti Jezusa. Prenagljen in nočni odhod proti Egiptu, varnemu kraju in že bivalnemu kraju Izraelcev v tej deželi, v kateri so drugega Jožefa njegovi bratje prodali in tam ostal, iz katerega izhaja zgodovina Izraela v deželi suženjstva. Prihod v Egipt in obstoj svete družine v tej tuji državi, kot izjemnih beguncev, ki so pobegnili iz lastne države, da bi se izognili vojni in nasilju. Končno vrnitev v Izrael po smrti kralja Heroda in stabilizaciji nazaretske družine. Smo v časovni situaciji po obisku treh modrih pri otroku Jezusu v betlehemski votlini in torej v trenutku vrnitve Marije, Jožefa in Deteta na njihov dom v Nazaret, od koder so odšli, da bi bili registrirani. To željo in načrt po vrnitvi domov blokira razodetje, ki ga Jožef prejme v sanjah in ga prisili, da nujno zapusti državo, da bi pobegnil in rešil Jezusa. Jožef ne odlaša, da izpolni nasvet in ukaz ter vzame nekaj stvari, ki so potrebne za pot, pobegne z Marijo in Detetom v osrčje noči, v strahu tveganja in napovedanega nasilja, ki se bo nato izvršilo s strani tistega Krvavega kralja, ki je bil Herod, do te mere, da je dal pobiti vse otroke, mlajše od dveh let, v upanju, da bo do smrti udaril tudi Jezusa. Zločinska namera proti Jezusu ni uspela, vendar je zadela srce mnogih mater in očetov, ki so se videli prikrajšani za svoje otroke z iztrebljanjem otrok, mlajših od dveh let. Nezaslišano nasilje, ki se je v zgodovino zapisalo kot poboj nedolžnih. Na tej točki je Jezusova družina prisiljena iti kot drugi begunci v Egipt in tako sredi noči začne beg proti tej novi destinaciji. Sakralne upodobitve tega bega oziroma prisilnega izhoda iz domovine so upodobljene v nekaj dekorativnih elementih: Marija z otrokom v naročju, sedeča na muli ali osličku v pričakovanju Jezusovega vstopa v Jeruzalem, sveti Jožef pa mulo vodi naprej. Za sabo nimajo počitniške prikolice ali tovornjaka, da bi prevažali svoje stvari. Na hrbtu osla je nekaj nujnih stvari, kot se zgodi tistim, ki morajo pobegniti od doma, še danes, ker je bil potres, morajo nujno v bolnišnico ali bežati pred tveganimi situacijami. Jezus se je rodil reven in še naprej živi v revščini in kot begunec s seboj ne prinese ničesar razen družine. Tudi v tem begu razumemo sporočilo upanja in odrešenja za tiste, ki so še danes prisiljeni zapustiti svojo zemljo in bežati drugam, da bi pobegnili pred vojno, pred revščino, pred prikrajšanostjo temeljnih pravic posameznikov in družin.

Tretja stopnja te zgodbe je prihod v Egipt in stabilizacija te države z usklajeno vključitvijo Jezusove družine na to ozemlje. Seveda so s seboj prinesli absolutno vrednost v vseh pogledih, da je bil Božji Sin, toda že v tej začetni fazi Jezus, skupaj s svojo materjo, Marijo in Jožefom, svojim zakonitim očetom, živijo kot vsi drugi, se pravi, da morajo nekaj narediti za preživetje. In gotovo tudi v Egiptu Jožef še naprej dela, kar je znal: je mizar, in topravlja ista fizična dela, ki so takrat, tako kot danes, dajala pošten, četudi skromen dohodek za preživetje družine. Niso imeli nobenih subvencij od države, v obliki dohodka iz državljanstva, niti socialne pokojnine ali prispevkov za brezposelnost, niso imeli nič, v primerjavi z današnjim časom. Vendar so dolgo živeli v teh izrednih razmerah, dokler se Jožefu v sanjah spet ni prikazal angel in mu rekel, naj se vrne v domovino, saj je bil krvoločni Herod mrtev, pokopan in pozabljen, kot se dogaja vsem kraljem, še posebej slabim, te zemlje in izginejo iz zgodovine. Pot nazaj se začne in konča, po isti poti kot Izrael, ko se osvobojen iz egiptovskega suženjstva prispe v obljubljeno deželo po 40 letih hoje po puščavi. Po prihodu v Palestino se je sveta družina preudarno naselila v Nazaretu, kjer je živela mirno in delovno življenje, medtem ko je Jezus rasel v modrosti in dobroti pred Bogom. Doslej je zgodba o begu v Egipt in vrnitvi v Palestino svete družine zaključena in za tem evangeljskim besedilom je ves življenjski nauk, ki ga je treba razumeti, brati, razlagati v luči skrivnosti odrešenja in odrešenja. Porodniška družina, ki želi uresničiti svoje sanje o stabilnosti, varnosti, normalnem življenju in ki jo politična oblast sili v druge poti in poti, ki niso prilagojene novim družinskim razmeram, kjer je prisotnost novorojenčka zahtevala maksimalno pozornost, spoštovanje in podporo. Namesto tega smo tukaj na nasprotnem koncu vsake družinske politike, ki podpira družino in jo varuje pred kakršnimi koli napadi in nasiljem. Pokol otrok, ki ga je izvedel Herod, nas opominja, da se ta pokol odvija tiho tudi v naših dneh, zaradi pomanjkanja hrane, družine, izobrazbe in osnovnih dobrin za mnoge otroke na svetu; izvaja se tudi z legalizacijo vsakega zatiranja človeškega življenja, od splava do izbire spola, tudi po rojstvu; ki je v določenih kulturah strukturirana tudi danes, kar vodi v marginalizacijo tistih, ki fizično ali psihično niso popolni. In ne samo to, tudi drama otrok brez spremstva, ki pobegnejo iz svoje domovine, da bi našli upanje za preživetje v državah blaginje, namesto tega pa se znajdejo mrtvi na morju v različnih brodolomih, ki se leta dogajajo v Sredozemskem morju, ki je postala grobnica priseljencev, nedržavljanov EU ter novorojenčkov in majhnih otrok. Kraj naravnega varstva, rasti in razvoja otrok je družina, kot nas spominja blagovna znamka prvega berila tega praznika, vzetega iz Sirahove knjige. Spoštovanje staršev, pomoč, ki jim jo je treba zagotoviti v primeru bolezni in starosti, so temeljna pravila, ki jih je treba udejanjati v družini: »Sin, pomagaj očetu v starosti, ne žalosti ga v starosti. Bodite prizanesljivi, tudi če izgubi razum, in ga ne zaničujte, dokler ste pri polni moči. Dobro delo do očeta ne bo pozabljeno, dobil bo odpuščanje grehov, obnovil bo tvojo hišo.

V pismu Kološanom, današnje drugo berilo, nas sveti Pavel spodbuja, naj se v družini in povsod, kjer vzpostavljamo vezi in odnose, tudi čustvene, obnašamo na določen način: naj se oblečemo v čustva nežnosti, dobrote, ponižnosti. , krotkosti, velikodušnosti, prenašanja drug drugega in odpuščanja drug drugemu, če se je kdo pritoževal nad drugim.”

In dodaja, da se obleče v dobrodelnost, ki ju na popoln način povezuje. In Kristusov mir naj kraljuje v naših srcih.« In potem se zahvalite Bogu za vse. Vse temelji na poslušanju Kristusove besede, ki mora biti med nami v polnosti in bogastvu. Medsebojno vedenje zahteva tudi drug drugega poučevati z modrostjo in drug drugega opominjati s psalmi, hvalnicami in navdihnjenimi pesmimi, s hvaležnostjo peti Bogu v srcu. Vse, kar človek stori zase in za druge, z besedo in dejanjem, mora biti storjeno v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljevati Bogu Očetu. V okviru zakonskega življenja obstajajo dodatna moralna pravila, ki jih je treba upoštevati in uporabljati: »Žene naj se podrejajo svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu. Možje naj imajo svoje žene radi in z njimi ne ravnajo grobo. Po drugi strani pa morajo otroci v vsem ubogati svoje starše; medtem ko očetje ne smejo jeziti svojih otrok, da ne postanejo malodušni. Če bi ta temeljna pravila družbenega, zakonskega in družinskega življenja uresničevali, bi bilo vse v redu in bi naše družine živele v miru in harmoniji. Namesto tega se v mnogih primerih, zlasti danes, to ne zgodi in se ne doživi. Praznik svete družine, ki ga danes obhajamo v katoliškem bogoslužju, mora v vseh vernikih in v vseh, ki imajo srce in razum, razviti večjo zavest o tragediji naših družin, ne izključujoč drame ločitve in ločitve. ki predstavlja resne omejitve za normalno rast otrok v njihovi naravni ali posvojeni družini. Naj bo Sveta družina iz Nazareta za vse zgled harmonije, edinosti, miru, sodelovanja in pripravljenosti hoditi skupaj na poteh našega časa, zaznamovanega z globalizacijo brezbrižnosti ter nenehnim nasiljem in zlorabami otrok, žensk in družin. , ki jih je treba zatreti v kali, da ne bi vzklilo seme molka nad zlom, storjenim do najšibkejših in najbolj nemočnih v družbi.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več