S svetnikom na ti: Moj preljubi sveti Štefan!

Hočeš – nočeš boš moral priznati, da sva povezana bolj, kot se morda zdi.

Pred nekaj leti sem prav na današnji dan, tvoj godovni dan, na dan, ko se spominjamo tvojega mučeništva, sklenil končati svoje mučeništvo. Torej ti si na ta dan pretrpel mučeništvo, meni pa je zmanjkalo potrpljenja, in sem se odločil, da ne bom več trpel mučeništva – in sem dal odpoved.

No, ja , dobro, na tvoj god sem se le odločil in spisal odpoved, oddal sem jo naslednji dan – na god svetega Janeza Evangelista, ki mi je kot »umetniku besede«, igralcu in pisunu tudi zelo blizu: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bil Bog … Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo …«

Cerkvena zgodovina te slavi kot prvega krščanskega mučenca, pa vendar so prvi kri za oziroma namesto Odrešenika, prelili nedolžni otroci. Oni resda ne po svoji volji, kot ti, pa vendarle.

Saj tudi ti, ljubi moj sveti Štefan, verjetno nisi imel namena. Hočem reči: verjetno se dotičnega dne nisi zjutraj zbudil, se pretegnil, pokrižal in si rekel: »Danes bom umrl za Kristusa!« Ne. Vstal si in šel po svojih vsakdanjih in vsakodnevnih opravkih, ko so pristopili k tebi tvoji rablji, te zgrabili in odvlekli pred Veliki zbor. In tu si seveda imel še možnost. Lahko bi lagal. Lahko bi zatajil Boga in sebe. Lahko bi si rešil življenje. Pa si  se odločil za ozko Pot, za edino Resnico in večno Življenje.

»Pripravljen biti, to je vse!« izreče Hamlet proti koncu drame, in je to pesniški prevod evangeljskega stavka »ne veste ne ure ne dneva«. V slehernem trenutku dneva, v slehernem dnevu življenja, biti pripravljen izreči »biti ali ne biti«, oziroma »Tukaj sem, pošlji mene!« (glej Iz 6,8)

Hl. Stephanus

Ko bi se postavil na cesto in ljudi spraševal, če vedo kdo je Hamlet in ali poznajo svetega Štefana, sem prepričan, da bi jih veliko več poznalo Hamleta, in še pol tistih, ki bi glasovali zate, bi jih glasovalo z mislimi na polotok na črnogorski obali. Hamlet je znan po znamenitem monologu, v katerem izraža strah in dvom o življenju potem in onstran, a tudi ti, ljubi moj sveti Štefan, si – tik preden je padla zavesa – odrecitiral čudovit monolog, v katerem pa nisi zgolj nedvoumno izpovedal vero, pač pa si celo videl »nebesa odprta.«

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo pogumni. Da bomo verni. Da bomo pripravljeni. To je v se.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več