Božič 2023: Zakaj je Bog postal človek?

Od treh božičnih maš, zadnja, imenovana »dneva«, nas bogoslužje prisili k branju tega čudovitega odlomka – Prologa – v katerem apostol in evangelist Janez piše, da je »Beseda postala meso in zaživela sredi. nam”. Toda zakaj je »Beseda, to je Sin, ki je Bog, postala človek«? V drugem berilu, vzetem iz Pisma Hebrejcem, sveti pisec piše: »Bog, ki je v starih časih večkrat in na različne načine govoril očetom po prerokih, je nedavno, v teh dneh, spregovoril tudi nam. po Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega in po katerem je naredil tudi svet.” To pomeni, da Bog, ki je ljudem prej govoril le po tretji osebi – po prerokih – zdaj govori z nami »osebno«, saj Sin ni nič drugega kot »izžarevanje njegovega veličastva in odtis njegovega bistva«. . Če se vrnemo k vprašanju: zakaj je Beseda postala meso in zakaj je Bog postal človek, odgovorimo s sklicevanjem na našo izpoved vere. V veroizpovedi je namreč stavek, ki ga na ta božični dan recitiramo med klečanjem: »Za nas ljudi in za naše zveličanje se je spustil iz nebes in se po delovanju Svetega Duha učlovečil v maternici Device Marije in postal je človek.” Zakaj je Bog naredil ta korak? Zakaj je Božji Sin postal človek »za naše zveličanje«? Samo zato, ker smo grešili in smo morali biti rešeni? Ali zato, ker je prišla »polnost časa«? Nekateri mislijo, da je polnost časa pravi čas, najprimernejši čas, najugodnejši čas za Božji prihod med nas. Vendar, če pogledamo Jezusove čase, smo zmedeni: v Rimu je poveljeval Avgust, ki je pridobil oblast z zelo kruto državljansko vojno in z usmrtitvijo vseh svojih nasprotnikov; V Jeruzalemu je vladal Herod, ki je bil brezobzirni tiran, z rokami, ki so bile vedno umazane s krvjo, in njegovo življenje utopljeno v bolestnem poželenju. Nič drugega kot polnost časa! Kakšna polnost? A vendar nam Sveto pismo pravi: »Ko je prišla polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene« (prim. Gal 4,4). Kaj je torej polnost časa? Polnost časa je trenutek, ko se Bog ni mogel več upirati (človeško gledano seveda) in je eksplodiral v gesti ljubezni, ki nas še danes spravi v jok od ganjenosti. No, odgovor na razlog za učlovečenje je jasno zapisan v Svetem pismu, od istega evangelista, ki je napisal Prolog: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal edinorojenega Sina, da se ne izgubi nihče, kdor vanj veruje, ampak ima večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi bil svet po njem zveličan« (prim. Jn 3,16-17). Da, Kristus se je učlovečil in prišel iz nebes »za naše zveličanje«, toda tisto, kar ga je potisnilo, da je prišel iz nebes za naše zveličanje, je bila ljubezen, nič drugega kot ljubezen. Bog je ljubezen in vse, kar dela, dela iz ljubezni. Božič je torej najvišji dokaz Božje ljubezni do ljudi (prim. Tit 3,4). Kakšen naj bi bil torej naš končni odgovor na božič? »Ljubezen je mogoče plačati samo z ljubeznijo«, to je: »na ljubezen se ne more odgovoriti drugače kot z vračanjem ljubezni« (sveti Anzelm). V božični pesmi »Adeste fideles« je globok izraz: “Kako naj ne ljubimo nekoga, ki nas je imel tako rad?” (Sic nos amantem quis non redamaret?). Marsikaj je mogoče storiti za praznovanje božiča, zagotovo pa nam najbolj resnično in najgloblje nakazujejo te besede. To je božič, h kateremu želi Sveti Duh voditi prave vernike. Iskrena misel hvaležnosti, ganjenosti in ljubezni do tistega, ki je prišel živeti med nas, je zagotovo najimenitnejše darilo, ki ga lahko damo Jezusu, najlepši okras okoli njegovih jaslic. In ni težko; samo malo meditirajte o njegovi ljubezni do nas, občutite, kako zelo nas je ljubil. Ljubezen, je rekel veliki pesnik Dante Alighieri, ” a nullo amato amar perdona “, kar v prevodu pomeni: tisti, ki se počuti ljubljenega, si ne more pomagati, da ne bi ljubil v zameno. Ljubezen pa je treba prevesti v konkretne geste. Najenostavnejši in najbolj univerzalen (če je čist in nedolžen) je poljub. Ali želimo dati poljub Jezusu, kot želimo storiti z vsemi novorojenimi otroki? Ne zadovoljimo se le s tem, da ga podarimo mavčni ali porcelanasti figurici, dajmo ga pravemu Jezusu. Dajmo siromaku, trpečemu in smo mu ga dali! Poljuba pa ne smemo razumeti le v materialnem smislu, ampak tudi v konkretni pomoči, v prijazni besedi, v obisku, v nasmehu. To je pravi božič in to so najlepše lučke, ki jih lahko prižgemo v naših jaslicah.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več