S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Vincencij Romano!

Vem, da svetništvo ni tekma in niti najmanj ne mislim, da ste v nebesih razvrščeni v razrede, lestvice in razpredelnice glede na zasluge, število čudežev ali ure prečute v molitvi. Čeprav je v evangelijih govora o največjih in najmanjših v nebeškem kraljestvu (glej npr. Mt 5, 19), ne verjamem, da bi se vi med seboj primerjali ali merili. Ponižnost je vendarle ena osnovnih svetniških vrlin, ki pa – mimogrede – meni osebno dela kar nekaj preglavic na poti do nebes.

Oprosti mi torej tole moje čisto človeško razmišljanje, ki naj nikar ne povzroči kake slabe volje ali Bog ne daj celo spora v svetniškem zboru.

Ampak, ko sem prebral tvoj življenjepis, sem rekel: »To je to. Ta pravi svetnik. Ta bi moral biti razglašen za zavetnika župnikov!« Kajti zdi se mi, da je tvoj svetniški sobrat, sveti Janez Vianney, letvico postavil nekoliko previsoko. In zato se lahko župniki izgovarjajo, kot pač se, da »ja, seveda, Janez Vianney, on je v svojem Arsu začel iz nič, seveda je imel rezultate, saj slabše že ni moglo biti! In on se je boril s hudičem, brez posebne Božje pomoči že ni šlo. In imel je sveto Filomeno, ki mu je pomagala. Pa cel kup čudežev, ki jih je storil, jaz tega ne zmorem!«

Pri tebi, ljubi moj sveti Vincencij, ni za časa življenja zabeležen noben izrecen čudež, verjetno si se zatekal k svetnikom na pomoč, a nobeden od njih ni posebej izpostavljen, prav tako te hudič verjetno ni pustil čisto pri miru, a da bi ti te prihajal zmerjat in razmetavat pohištvo ni nikjer zapisano. Več kot trideset let si služboval v isti župniji – in to celo v svojem rojstnem kraju, ko vendar še iz Jezusovih ust vemo, da je doma težko biti prerok – pa vendar je šlo. In še več, kot to!

Brez izgovorov in vsakemu dosegljivo: pridiga vsak dan, ob nedeljah celo petkrat, v ljudem razumljivem preprostem jeziku. Kljub temu, da si maševal v latinščini, si ljudem med obredom razlagal potek, da so vedeli kaj se dogaja in lažje sledili evharistični skrivnosti. Zakramenti, rožni venec, ulična pričevanja in pridige, fizično delo pri gradnji in obnovi … Delo z mladimi, z delavci, bolniki …

O, ne, ti se že nisi šel »gospoda«! Klicali so te: slavni garač in neutrudni delavec!

Berem, da svetnik nisi postal zaradi nauka ali čudežev, temveč zato, ker si ljudem pokazal, kako je treba Božjo ljubezen in ljubezen do bližnjega uresničevati v praksi. To pa je navodilo za slehernega izmed nas – ne le za duhovnike, da ne bo po nepotrebnem hude krvi. Sleherni izmed nas je sposoben in dolžan prvo in največjo zapoved, in drugo, ki ji je – odvisno od prevoda – enaka ali podobna, uresničevati v praksi in s tem stopiti na pot svetništva.

Ljubi moj sveti Vincencij Romano! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in moli za nas, da se nekoč srečamo v nebeških razpredelnicah.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več