3. adventna nedelja: Ne jaz, ampak On, Gospod

V posvetni miselnosti in obnašanju veliko ljudi išče najprej uspeh, prijetno življenje, kariero, izstopanje pred drugimi, napolnitev življenja s stvarmi. Hodimo po adventni poti. Božja beseda nam predstavlja velik lik človeka, preroka, velikega s posebno veličino, ne posvetno, ampak tisto, ki nas približuje Bogu in izraža prave vrednote bivanja. Je lik Janeza Krstnika. O njem je mogoče povedati marsikaj. Najprej evangelistova predstavitev: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog«. Gospod je tisti, ki izbira, ki pripravlja, ki vsakemu zaupa poslanstvo. Bog je tisti, ki pošilja. Janez se umakne v puščavo, živi v pokori, v žrtvovanju, v skromnem življenju, v globokem iskanju Boga. In ko je tam kot Božji mož, se ljudje zgrinjajo in začne krščevati tam, v reki, ki je blizu Jordanije.

Oznanja krst pokore in napoveduje resnično veliki krst, ki nam ga bo Jezus prinesel, krst v Svetem Duhu in v ognju Božje ljubezni. Janez zna ustvariti pravi odnos z Jezusom, ki začenja svoje poslanstvo kot Mesija, kot Odrešenik. Jasno je rečeno, da »ni luč, ampak je prišel pričat za luč«. Luč je Kristus. In tega se dobro zaveda. Se ne ponaša s tem, ne povzdiguje se, ne postane prevelik, je ponižen, to je »pravi glasnik, ki pripravlja pot Gospodu«. Tudi tistim, ki so mislili, da je njihova dolžnost, da mu izkažejo čast, ki mu pripada, zelo jasno še naprej pravi: “Ne, nisem Kristus, niti prerok …, to nisem jaz”. “Kdo pa si ti? »Glas vpijočega v puščavi: pripravite pot Gospodu! Zravnajte njegove poti.” Njegovo zavedanje, da je tisti, ki pripravlja pot, ki pripravlja Kristusov prihod, je zelo jasno. In ko bo Jezus začel svoje javno življenje, se bo sprijaznil z odrinjenostjo, ne bo iskal in ne bo imel druge nagrade, kot da bo mučenik, priča v najvišji meri in tako bo vstopil v polnost odrešenja in ljubezni do Gospoda. “Zakaj potem krstiš?” »Jaz krščujem z vodo, kdor pa krščuje s Svetim Duhom in ognjem, bo prišel; ne poznate ga, nisem vreden, da bi se sklonil in mu odvezal jermen na sandalih.« Resnično razmerje vere in pripadnosti Božjemu Sinu, Odrešeniku, ki prihaja. Iskren, odkrit odnos do ljudi, ki jim zna pokazati pot; ljudi ne veže nase, ampak jih hoče privezati k Gospodu, ker je v njem pravi krst, pravo odrešenje. Duhovniki, vzgojitelji, kateheti, cerkvene skupine, starši: tam smo, da vodimo ljudi h Gospodu, da se navežejo nanj, ne na nas. Mladi blaženi Carlo Acutis je rekel: »Ne jaz, ampak Bog«.

Tudi staršem bi lahko rekli: »Prav je, da se nekoč vaši sinovi in ​​hčere ločijo od vas, da lahko opravljajo svoje poslanstvo; ne vežite jih nase, ampak na nedvomno čudovit projekt, ki si ga je Gospod zamislil zanje.” Pravi, jasni, iskreni, svobodni odnos z Bogom in z ljudmi je vir življenja, ki se odvija v resnici, v notranji svobodi, v zavedanju svojega poslanstva; je vir globokega veselja. Na to nas spominja apostol Pavel v Prvem pismu Tesaloničanom, ko piše-navajam po smpominu: »Bratje, vedno veseli bodite, neprenehoma molite, v vsem se zahvaljujte: to je volja Božja, ne gasite Duha, sprejmi vse, ohrani kar je dobro. Vzdrži se vsake vrste zla. Bog miru naj te v celoti posveti in vsa tvoja oseba, duh, duša in telo naj ostane brezmadežna za Gospoda.” Gospod je luč, mir, veselje življenja, moč v težavah. Zato mu gremo naproti in se pripravimo na Božič, da bomo živeli močno izkušnjo Njega.

Vse naše življenje je advent, je pričakovanje a tudi izpolnitev, ki je  veri v Jezusa Kristusa – Vstalega.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več