2. adventna nedelja: Začnimo od začetka

Markov evangelij se začne z Janezovim pridiganjem. In kaj vse se je zgodilo prej?…o ozadju nas bodo seznanili ostali evangelisti, predvsem sveti Luka, ki mu bomo prisluhnili čez dva tedna…

Sedaj smo mi na vrsti, da pripravimo pot Gospodovemu božiču tudi drugim.

Marko navaja Izaijevo prerokbo, tisto, ki smo jo slišali kot prvo berilo: »Glas vpije: V puščavi pripravite pot Gospodu …«; drugi evangelist pa spremeni ločila: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu …«. Medtem ko nas prerok spodbuja, naj si pripravimo pot v puščavi, daleč od mestnega hrupa, evangelij namesto tega spominja na puščavo kot kraj, kjer se nahaja tisti, ki oznanja.

Vprašanje: “In kdo gre v puščavo poslušat pridigarja?”

Močan adventni čas je dragocena priložnost za povrnitev kontemplativne razsežnosti, preprosteje rečeno, meditacije: tistega vzdušja, ki je potrebno za intimno srečanje z ljubljeno osebo. Resnici na ljubo se zdi, da danes te potrebe po intimnosti, ki jo razumemo kot zbranost, varno pred klepetom, pred radovednimi pogledi, pred uličnim hrupom… zdi se, da je mladi ne čutijo več toliko. Ležernim in neobremenjenim fantom in dekletom urbani kaos ni prav nič v zadregi, še manj pa jim gre na živce,… Srečno!

Dejstvo ostaja, da dialog z Bogom zahteva okolje in stanje duha, ki se ne ujemajo najbolje s hrupom, zmedo in naglico metropole.

Če se torej namesto o bolj ali manj primernih prostorih želimo pogovarjati o časih, teče razprava enako gladko, morda še bolj. Da bi srečali Gospoda, ni treba zapustiti svojih situacij; v mnogih primerih to niti ne bi bilo mogoče iz več razlogov, ne nazadnje zaradi ekonomskega dejavnika. Dovolj je, da si v dnevu izrezujemo trenutek, tudi nekaj minut, v katerem ugasnemo telefon, pustimo računalnik v pripravljenosti in odpremo Sveto pismo …

Zavedam se, da govorim zelo znane stvari. Toda kdo to počne?

Doseči bližino z Bogom ni enostavno, predvsem pa je rezultat dolgotrajnega, vztrajnega, pogumnega, tudi trmastega dela. Navsezadnje zgodbe o prerokih, ki nam jih pripoveduje Sveto pismo, nikoli niso lahki dogodki, rezultati pa so rezultat let dela … vse življenje!

S tančico navideznega cinizma bi lahko rekli, da Bog nikomur ničesar ne da; srečanje z Njim ima pridih osvajanja.

Če dobro pomislite, obstaja neposredna sorazmernost med trudom in vrednostjo: ne gre za matematično tezo, temveč za preprosto opazovanje, dejstvo izkušnje. Ne govorim samo za odnos vere: vse, kar je pomembno v naši eksistenci, čustvena vez, študij za pridobitev akademske kvalifikacije, da o poklicu niti ne govorimo, zahteva znoj in kri!

Nič presenečenja torej!

Ponovno odkriti našo identiteto kot bitja, vrniti se k izvoru in odkriti Boga, še enkrat ponavljam, je rezultat truda, ki meji na nadčloveško!

Toda v tem “Herkulovem delu” nismo sami. Nekaj ​​podobnega se zgodi, ko se odpravimo, morda peš, do znamenitih svetišč – Compostella, Lurd, Fatima, … -: tisti, ki so to storili, so ugotovili, da morda njihova ideja ni tako romanje kot tako, mnogi pa so to imeli v temeljnem namenu. … Na poti so jim pomagali, sami pa so pomagali drugim, da so vztrajali v prizadevanju. Trud poplačan, vedno! Nihče se ni vrnil domov praznih rok: vsi so rekli, da so našli, da so razumeli, da so se srečali, … in si obljubili, da bodo izkušnjo ponovili.

Toda, da bi se podali na pot duha proti Bogu, ni potrebno, da bi se fizično podali na pot. Vendar pa romarska ikona ostaja evokativen opomin.

Poimenoval sem jo potovanje duha k Bogu: vendar je tudi potovanje k nam samim; notranje potovanje. Že Katarina Sienska, velika dominikanska mistikinja, je govorila o notranji celici, celici duše, v kateri je redno bivala v družbi svojega sladkega Gospoda.

Tisoč let pozneje je eden največjih francoskih katoliških pisateljev Eric-Emmanuel Schmitt o Jezusu, ki ga je v puščavi skušal hudič, zapisal: »Sedel sem na vrhu rta (…). Okoli mene nič drugega kot prostor. Ničesar za doživeti razen čistega toka časa. (…) Nenadoma, ne da bi se premaknil, sem začel padati. (…) Padal sem vase. Kako bi lahko domneval, da obstajajo takšne pečine, tako vrtoglavi prepadi, stotine in stotine korakov v enem samem človeškem telesu? Padal sem v prazno. Bolj kot se je padec pospeševal, glasneje sem kričal. Toda hitrost je preglasila moj jok. (…)

In preobrazba se je počasi zgodila.

Spustil sem se v kovačnico življenja, v središče, v ognjišče, kjer se vse zliva, ustanavlja in odloča.

(…) Bilo mi je dobro. Nisem več čutil lakote ali žeje. Nobena napetost me ni mučila.

Čutil sem popolno zadovoljstvo. Nisem se kar znašel na dnu te puščave.

Ne. Našel sem Boga.

Od takrat naprej sem vsak dan ponovno potoval nepremično. (…) Potopil sem se vase. Hotel sem preveriti skrivnost. In vedno sem dosegel neznosno jasnost, se mu vrgla v objem in tam preživel neizmerno veliko časa. (…).

V meni je nekaj več od mene samega. Nekaj ​​je v meni, kar nisem jaz, pa vendar mi ni tuje. V meni je celota, ki me presega in me organizira, neznana celota, iz katere izhaja vse spoznanje, nerazumljiva celota, ki omogoča vse razumevanje, enotnost, iz katere izhajam, Oče, katerega Sin sem. (…)

Stavil sem, da verjamem, da me moji padci, moje resne meditacije vodijo k Bogu in ne k Satanu.

Stavil sem se na srečo, ker sem verjel, da zmorem nekaj dobrega početi.

Stavil sem, da bom verjel vase.”

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več