Nedeljska misel: Bližnji – priložnost za konkretno ljubezen

Ko je Pij XI . ustanovil praznik Kristusa Kralja v svetem letu 1925, ni storil drugega, kot da je priznal »skupno čustvo«, ki je bilo v Cerkvi, zlasti med cerkvenimi oblastmi prisotno že od časa Leona XIII. oziroma od konca prejšnjega stoletja.Ta skupni občutek je zaznal napredek neke vrste »katoliškega sekularizma« (kot je Pij XI. zaznal sekularizem, značilen za evropske države tiste dobe: sekularizem, ki je težil k izključitvi Boga in vere iz družbe, razumljene kot družbenopolitične in gospodarske strukture.

Sekularni katoličani zagotovo niso izključili Boga iz svoje verske prakse, vendar so se nagibali k temu, da so “božje stvari” in evangelijske nauke izrinili iz vsega, kar je predstavljalo aparat družbenega, političnega in gospodarskega življenja: v praksi je bilo eno življenje vere in verske prakse ter družbenopolitičnega in gospodarskega življenja, kar je bilo treba izvajati v popolni avtonomiji od evangeljskih načel. Idealne razmere bi bile namreč ustvarjene, ko Cerkev – razumljena predvsem kot institucija in hierarhija – ne le da ne bi nasprotovala liberalni politiki, ampak bi jo celo odobravala in blagoslavljala ter tako branila nove politične moči, ki so se takrat vzpostavljali: oblasti, ki bi – ob neodvisnem delovanju – zagotavljale Cerkvi ohranitev njenih privilegijev. Posledice teh idej bi lahko bile (in so dejansko bile) škodljive: ta prevladujoči sekularizem, ki mu mnogi katoličani ne le niso nasprotovali, ampak so mu celo privolili, je dejansko privedel do vzpostavitve totalitarnih režimov (s kakršno koli barvno ali politično konotacijo), zaradi česar sta Evropa in ves svet padla v brezno obeh svetovnih vojn.

Zato je bilo razumljivo, da je papež Pij XI. liturgično leto pod varstvom Kristusa Kralja vesoljstva pomenilo spomniti vernike, da ni druge moči na svetu, na vseh področjih družbe, razen Kristusove moči, ki je edini Suveren, ki mu kristjani lahko podredimo svoja življenja.

Kakšen pomen lahko še naprej dajemo temu praznovanju danes, več kot stoletje po ustanovitvi? Vsekakor pa sekularistični kontekst sploh ni izginil, nasprotno, v nekaterih pogledih se je celo razbohotil: kajti »katoliški sekularizem« tiste dobe se je prelevil v »sekularizem« in to je to, ali še huje, nekateri bi to navlako prenesli celo v strankarsko obnebje, ko se kitijo s krščanstvom, pa so daleč od tega. Torej v popolni apatiji, nenaklonjenosti in brezbrižnosti do »božjih stvari«, »stvari vere«, evangelijskega sporočila, ki je jasno in apolitično in je stvar človekove konkretne vere. Seveda je to govor, ki ga ne bi smel imeti pred verniki, ki so kot vsako nedeljo povabljeni k obhajanju bogoslužja, kajti tisti, ki pridejo v cerkev, upam, da imajo še najmanj sekularnega občutja. Vendar smo tudi mi, ki bolj ali manj marljivo sodelujemo pri nedeljski liturgiji, otroci našega časa, ki ga prežema sekularizem in seveda tudi postmodernizem, ki Boga, Jezusa Kristusa in evangelij izključuje iz svojih podstati; in ni tako nenavadno, da se sami pogosto znajdemo pri odločitvah in vedenjih, ki Jezusa ne postavljajo v središče našega življenja, ki ga ne delajo za Kralja in Gospoda naših dni in naših del.

To vidimo zlasti v prelomu – včasih prav hudem – med našo versko prakso, ki je prizadevna, stalna in tudi zelo resnična in iskrena, ter našim vsakdanjim življenjem, kjer se naše krščansko čustvo ne zmore postaviti v službo Kristusa.  Kajti postaviti se njemu v službo pomeni – pravi današnji evangelij – dati se v službo drugim: ne pa »drugim« v splošnem pomenu, niti tistim, ki sodijo v generično kategorijo »bližnjega«. »Drugi«, ki jim moramo služiti (kajti služiti jim pomeni služiti Kristusu Kralju), so pravočasno in prejasno našteti v odlomku iz Matejevega evangelija, ki ga s tem branjem pozdravljamo v njegovi družbi: drugi so tisti, ki so lačni, žejni, tujci, ne oblečeni, bolni in ujetniki. Lahko bi dodali še marsikaj drugega, res je: toda današnji evangelij nam govori, da bo o teh vprašanjih izvršena končna sodba pred našim Kraljem in Gospodom, ki bo ocenil, če smo kristjani, saj se sam Jezus sprašuje, ali bo še našel vero na zemlji, ko pride in pride zagotovo.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več