Pogosto slišimo ljudi, ki razmišljajo na tak način, na splošno legitimen, spoštljiv, zelo prisoten tudi v običajnem občutku; utemeljitev, ki smo jo zagotovo včasih podali tudi mi: »Namesto da nekaj naredim in delam napake, raje ostanem miren in naredim, kar lahko, ne da bi si preveč uničil življenje. Opravim svoje dve ali tri malenkosti, v tuje zadeve se ne vtikam – tako kot nočem, da se drugi vtikajo v moje stvari – in na ta način živim mirno. Tudi zato, ker si, če nekaj narediš, deležen veliko opazk in kritik; če narediš drugo ravno nasprotno, jih prejmeš ravno toliko… na tej točki sem se naučil ostati miren in sem sprejel filozofijo ‘živi in pusti živeti’, zato živim bolje. Nikomur ne jemljem prostora, nikomur ničesar ne jemljem in sem pomirjen sam s seboj, z drugimi in z Bogom.«
Da je pomirjen sam s seboj, tega ne oporekam; da je tudi z drugimi tak, lahko domnevam, glede na to, da nikomur ne dela škode; glede tega, da je pomirjen z Bogom, pa glede na to, kar sem slišal v današnji prispodobi, še malo dvomim… Oh, ja: ker logika »živi in pusti živeti« ne sodi v perspektivo božjih stvari; veliko manj kot “Nikogar ne poškodujem, zato sem v redu”. Morda je tako, da smo vsake toliko časa, ko na začetku maše prosimo Boga odpuščanja z besedami »priznam«, pozorni na vse načine priznanja greha: »misli , besede, dela« in predvsem »izpusti«, torej vse tisto, kar bi imeli možnost narediti in nismo storili. Dobro, očitno: narobe, morda; s številnimi netočnostmi, vsekakor; včasih malo uniči naša življenja, ni dvoma… navsezadnje, če ne narediš ničesar, si lahko prepričan, da ne boš nikoli naredil napake. Razen ene stvari: v opustitvi ali – preprosto – v tem, da tega nisem storil.
Vsaka priložnost za dobro delo, ki je izpuščena, je zamujena priložnost in se nikoli ne vrne; vsako dobro delo, ki bi ga lahko storili in ga nismo storili – naslednjo nedeljo nam ga bo evangelij neusmiljeno vrgel v obraz – ne bo samo ostalo nedokončano, ampak bo prispevalo k podpisu naše obsodbe. Kakšen stavek? To, da dosežemo konec življenja in ugotovimo, da smo ga zapravili nekoristno, namesto da bi ga živeli z intenzivnostjo do konca, pa naj bo to malo ali veliko. Ker je zaman kriviti Boga za našo lenobo in nedejavnost! Bog nas gotovo odrešuje s svojo Milostjo, prej in neodvisno od naših del; toda jasno znamenje, da smo sprejeli njegovo Milost in da deluje v nas, da je naša zavzetost za izgradnjo Božjega kraljestva, ne glede na to, ali smo zmogli ali zmoremo tako malo ali toliko, kot pač lahko!
Nehajmo se opravičevati pred Bogom in celim svetom in prevzeti slog zadnjega služabnika v prispodobi: »Gospod mi ni dal toliko kot drugim, nisem imel te sreče, nimam vseh teh darov. in ti talenti – razen tega, da je talent takrat ustrezal okoli trideset kilam zlata … -; Gospod je prezahteven, z njim se ne smeš šaliti, ne moreš delati stvari samo zato, da bi jih naredil …; in potem, Bog te vedno malo prestraši, ne gre za to, da te preveč spodbuja k dobremu, glede na to, da je vedno pripravljen presoditi, kaj počneš…; in med drugim ima rad samo določeno kategorijo ljudi, ki ji daje veliko dobrih lastnosti in talentov, mene pa ni ravno upošteval …«.
»Duhovna žrtev«, kjer Boga krivimo za svoje nesposobnosti, je eden najhujših občutkov, ki jih lahko doživimo v življenju vernikov. Kajti namesto da bi se smilili sami sebi, kaj zmoremo ali ne moremo, kaj zmoremo ali ne, nekaj ali veliko talentov, ki nam jih je dal Gospod, ne zavihamo rokavov in se ne lotimo gradnje božjega kraljestva, ki nam ga je med drugim izrecno zaupal? Za kateri razlog? Zaradi strahu pred napakami?
Koliko zamujenih priložnosti … koliko priložnosti, da pokažemo svojo ljubezen do Boga in naših bratov smo zapravili samo zaradi strahu pred tveganjem … koliko priložnosti, da živimo svoje življenje v polnosti, samo zato, ker smo prepričani, da Bog ni bil z nami velikodušen kot z drugimi … Ne sedimo križem rok, ne kopljimo luknje v zemljo, da bi skrili sebe in to, kar imamo, prepričani, da bomo tako za vedno ostali neoporečni: množimo raje ljubezen v toliko, kolikor jo zapravljamo za druge, da dobimo nagrado v kolikor ne sedimo brez dela!
In lepo je, da Cerkev kdaj pa kdaj opusti svoj prevladujoči šovinizem in po liturgiji vzame ženo za vzor delavnosti in marljivosti za nebeško kraljestvo; če je moški služabnik iz prilike o talentih simbol brezdelnega in lenega vernika, je marljiva ženska iz knjige Pregovorov v prvem berilu povzdignjena kot simbol tistih, ki ne sedijo brez dela in čakajo na Kraljestvo. . “Njena vrednost je veliko večja od biserov”, in četudi sta lepota in čar minljiva in iluzorna, je sad njegovih rok razlog za hvaležnost in hvalo.
Ni zanikati: dobra lekcija za nas fante! Vendar ne pustimo poguma, kajti – ne glede na to, ali je moški ali ženska – nobenemu kristjanu ni dovoljeno zaspati in pustiti, da se priložnosti za dobro delo izmuznejo: nekega dne se bo gospodar vrnil in od nas zahteval, da poravnamo račune. In ne bo dovolj, če mu odgovorite: “Nič nisem naredil narobe”!
