»Blesteča in neugasljiva je modrost,
z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo,
najti tistim, ki jo iščejo;
vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo.
Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil,
ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.
Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost,
kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi.
Kajti sama hodi okoli in išče take, ki so je vredni,
dobrohotno se jim prikaže na njihovih potih
in pri vsaki misli jim pride naproti.« (Mdr 6,12-16)
Besedilo knjige modrosti, je čudovito… Lahko bi ga namesto izvirnika prebrali takole: »Bogastvo je čudovito in ne zbledi, zlahka ga vidijo tisti, ki ga imajo radi, in zlahka ga najdejo tisti, ki ga iščejo. Ko se razkrije, onemogoča tiste, ki si jo želijo. Kdor vstane zgodaj zjutraj, da bi iskal bogastvo, se ne bo utrudil, našel ga bo pred vrati. Življenje zanj je namreč popolna inteligenca, kdor zaradi nje pozno v noč bedi, bo kmalu brez skrbi; ker bogastvo išče tiste, ki so ga vredni, se jim na ulici zdi dobronamerno in jim gre v vseh načrtih naproti.« Upam samo, da ste opazil anomalijo, ki sem jo namenoma vnesel in izkrivljal pomen besedila! Vedno lahko rečemo, da je modrost (o tem govori izvirno besedilo) veliko bogastvo, in ne bi rekli nič nenavadnega: tu pa sem hotel bogastvo razumeti v njegovem najbolj neposrednem pomenu, to je materialno bogastvo, denar, kriptovalute, premičnine in nepremičnine. Prepričan sem, da se marsikomu v sedanji miselnosti ne bi zdelo prav nič gnusno vstati zgodaj zjutraj in najti denar in bogastvo pred vrati svojega doma, ne pa »privijačeno na tla« (kot so nam govorili kot otrokom), ali ki ga je prinesla Befana, ali dedek mraz, ampak plod trdega in inteligentnega dela, ki traja do pozne noči, kajti če želite biti bogati, morate biti tega vredni, in ko se boste te poti lotili pametno, ste lahko prepričani, da boste lahko uresničili vse svoje načrte. In logika je brezhibna: pametno delo brez prihranka časa = bogastvo = možnost in realizacije vsakega projekta.
Svetopisemsko besedilo pa ne govori o »bogastvu«, ampak o »modrosti«. In o tem ne govori na ta način samo v tem odlomku, ampak v celotni njej posvečeni knjigi, pripisani Salomonu, ki prav v poglavju, ki sledi temu in v mnogih drugih odlomkih, primerja modrost z bogastvom:
»Raje sem jo imel kot žezla in prestole, bogastvo sem cenil kot nič v primerjavi z njo, niti je nisem primerjal z neprecenljivim draguljem, kajti vse zlato v primerjavi z njo je kot droben pesek in bo cenjeno kot blato pred njenim srebrom. Vse blago je prišlo k meni z njo;
v njegovih rokah je neizmerno bogastvo. Ona je namreč neizčrpen zaklad za človeka;
kdor jo ima, pridobi prijateljstvo z Bogom«. In malo naprej: »Če je bogastvo zaželena dobrina v življenju, kaj je bogatejšega od modrosti, ki dela vse?«.
In zaenkrat je tako dobro: kdo pa je kdaj rekel, da sta materialno bogastvo in modrost nezdružljiva? Lahko ste materialno bogati, ker ste pri vsakodnevnem delu dobro uporabili svojo modrost in spretnosti, kar je prineslo bogastvo in dobrine, ki jih lahko zakonito uporabljate, ne da bi komurkoli karkoli vzeli. Res je; tako kot velja tudi nasprotno, da je človek lahko moder (in torej, po slišanih stihih, notranje bogat), ne da bi imel materialne dobrine. Vendar je prav tako res, da je človek lahko gmotno bogat, ne da bi bil moder: in to – Sveto pismo pri navajanju ne omahuje – predstavlja najhujšo dramo, ki jo človek lahko doživi: zakaj postati materialno bogat, ne da bi obogatel notranje ali pred Bogom, prej ali slej te pripelje do dramatičnega konca. In še kaj več.
Lahko si tudi princ ali kralj; lahko si tudi kraljica ali princesa, zaročena z najbogatejšim in najmogočnejšim kraljem človeštva: če pa ti manjka modrosti, bo to bogastvo (resnično ali obljubljeno) prej ali slej izginilo in ne bo več možnosti, da bi ga povrnil, in ne bosta prisotna na poročnem slavju, pripravljenem posebej zate.
Vseh deset deklet, zaročenih s kraljem, je imelo možnost dostopa na enak način do bogastva, ki jim ga je prinesla ta poroka: resnično je bila sijoča svetloba njihovih desetih svetilk simbol, znak, znamenje bogastva, sedanjost in prihodnost. Toda sijaj tega bogastva, sedanjega in prihodnjega, ne more biti dovolj: prej ali slej bi ta sijoča luč ugasnila, propadla. Pa kaj? In zato ga je bilo vsekakor treba hraniti, vendar je bilo treba to storiti pravočasno, pri tem pa skrbeti (pa tudi za sijaj njihove lepote in bogastva) za olje modrosti, ki jim ne bo nikoli primanjkovalo svetlobe, tudi ko bo tema življenja, utrujenost od dela, vznemirljivo čakanje na nekaj lepega, za kar se zdi, da nikoli ne bo prišlo, se obrabi in požre nekaj bogastva, ki je ostalo; zdaj pa ne vemo več, kaj bi počeli kajti zdaj je preutrujajoče in prepozno, predvsem pa si ne moremo misliti, da bi delali kot vedno, tj. naivno zaupanje v dobroto tistih, ki bi te pravzaprav še enkrat rešili iz te situacije…
Ampak ne, tokrat ni tako: tisti, ki so ti vedno pomagali, tisti, ki so te vedno reševali iz težav, tisti, ki so ti vedno nekaj posojali, da bi se ti oddolžili za napake, tokrat tega niso več pripravljeni storiti, a ne zato, ker si “slab” ali zato, ker bi se te naveličali, ampak preprosto zato, ker je moder in dobro ve, da modrosti ni nikoli dovolj in da je vir, ki ga je vedno mogoče črpati, če je treba, in da je za pridobitev potreben dolg in počasen proces, ker človek ne postane nenadoma razgledan ali moder. Živeti in zapravljati čas za kopičenje bogastva, sijati z zunanjo lepoto, poskušati biti vedno videti lep in mlad, ne da bi kdaj skrbeli za obogatitev svoje duše z vrlinami in vrednotami, zagotovo ni znak modrosti in zagotovo ne more trajati za dolgo časa. To, o čemer smo razmišljali v zadnjih dneh, nam je pomagalo razumeti minljivo naravo časa. Ni več veliko časa za stvari, ki so pomembne: vaše bogastvo postane sijaj in venec slave, kolikor ste ga okrasili z modrostjo, in vaša najdragocenejša dobrina – biti z Bogom – ne bo nikoli manjša, če si ga vprašal in od njega prejel privilegirano sredstvo za pridobitev, namreč modrost.
Da bi živeli v globokem odnosu z Bogom, ni dovolj, da imate dobre lastnosti, da ste dobrega srca, da nikogar ne prizadenete, da zaupate v previdnost ali srečo: temu se morate posvetiti, iskati Boga in prositi ga za dragocenejši dar, to je modrost.
In zaključil bi s še enim verzom iz knjige modrosti, ki v takšnih dneh, v luči nekaterih zgodovinskih situacij, ki se dogajajo tako pri nas kot drugod po svetu, zveni kot nepreklicen in nedvoumen stavek, kot neizpodbitna Božja sodba nad zgodovino: “Tudi najpopolnejši človek na zemlji bi brez tvoje modrosti, o Bog, veljal za nič.”
