Božja beseda te 31. nedelje med letom nam ponuja nekaj besedil velikega pomena, da razumemo, kako se morajo tisti, ki imajo redovniške, duhovniške, pastoralne in voditeljske odgovornosti, obnašati do drugih, do ljudi, do vernikov, navadnih ljudi in na preprost način. v skladu z evangelijem.
Jezusov oster očitek duhovnikom Stare zaveze in duhovnikom njegovega časa lahko zadeva tudi vse duhovnike v skrbi za duše, ki imajo odgovornost pastirjev in morajo biti dobri, velikodušni, pozorni in dosledni svojemu poslanstvu. . Tisti, ki so bili poklicani v to službo in so Bogu izrekli svoj »da«, imajo veliko odgovornost do tistih, ki poučevanje čakajo bolj s svojim življenjskim slogom kot zgolj z besedami.
Verodostojni smo v vseh okoljih, še posebej pa v verskih in cerkvenih, ko svetost življenja govori sama zase, brez velikih govorov in izdelanih pridig, da bi vernikom nalagali druga bremena, ki jih tisti, ki jih nalagajo na pleča drugih, sploh ne poznajo njihove konsistence, težavnosti in nezmožnosti prenašanja.
Jezusovo pogumno obsojanje farizejev in pismoukov, do katerih izkazuje veliko moralno in pojmovno zadržanost. Ne gre za predsodke, ampak za opazovanje dejstev: »Pismouki in farizeji so zasedli Mojzesovovo stolico. Upoštevajte vse, kar vam rečejo, vendar se ne ravnajte po njihovih delih, ker govorijo in ne delajo. Pravzaprav vežejo težka bremena, ki jih je težko nositi in jih naložijo ljudem na pleča, a jih nočejo premakniti niti s prstom.«
Dobro vemo, kaj je vse to takrat pomenilo in kaj ista izjava, ki nam jo Jezus danes ponavlja v besedilu Matejevega evangelija, pomeni danes. So ljudje, ki imajo moč odločanja, ki silijo druge v marsikaj, zelo težko z vseh vidikov, in uživajo v življenju, krojijo si izjeme, dovoljenja in pooblastila, ustvarjajo privilegije, ki jih drugi absolutno nimajo. Dovolj je, da se ozremo okoli sebe, v vseh okoljih, tudi cerkvenih, torej v naših okoljih, da ugotovimo, koliko očiščevanja moramo storiti vsi, papež, škofje, duhovniki, redovniki in verniki laiki na tem področju množenja zakonov in norm za druge in jih malo ali nič ne upoštevajo tisti, ki jih vnašajo v pravni sistem vseh vrst. Stvari, na katere nas papež Frančišek nenehno spominja.
Moralne norme, ki zadevajo posameznikovo vest in stanje življenja in nam odpirajo vrata k resničnemu odrešenju, morajo tisti, ki verujejo in delujejo na temelju vere, upoštevati in jih ustrezno upoštevati.
Ne smemo posnemati ljudi, ki govorijo in ne delajo, ki v življenju ne pričujejo dobro. Pravzaprav »vsa svoja dela delajo zato, da bi jih ljudje občudovali: razširijo svoje molitvene trakove in podaljšajo resice; veselijo se častnih mest na banketih, prvih sedežev v sinagogah, pozdravov na trgih, pa tudi tega, da jih ljudje imenujejo “rabin”. To vedenje je treba popolnoma zavrniti. Za prave Jezusove učence je perspektiva drugačna in vedenje je drugačne vrste in stila: »Toda ne imenujte se »rabi«, kajti samo eden je vaš Učitelj in vsi ste bratje. In nikogar izmed vas na zemlji ne kličite »oče«, kajti le eden je vaš Oče, nebeški. In ne dajte se imenovati “vodniki”, kajti samo eden je vaš Vodnik, Kristus. Kdor je največji med vami, bo vaš služabnik; kdor pa se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.”
Ogibati se moramo samopoveličevanja in moramo biti zelo previdni in pozorni na občasno povzdigovanje ljudi, ki te medtem, ko te popeljejo do zvezd nazadnje vržejo v hlev. Od zvezd, kot pravi starodavni pregovor, do hleva (ab astris ad horreum). In tako je pri vseh, saj arogantnost, prevzetnost, arogantnost, ponos in karkoli negativnega, kar je lahko v človeškem vedenju, malo zdrži in se sčasoma obrabi ter nima nobene vrednosti ali vpliva na posameznikovo vedenje in drugi.
Sledimo življenju ponižnosti in blagoslovljeni bomo v tem življenju in v večnosti. Po drugi strani pa ne moremo mimo tega, kar je povedano v današnjem prvem berilu, povzetem po preroku Malahiju: »Zdaj pa to opozorilo vam, o duhovniki. Če me ne boste poslušali in ne boste dali slave mojemu imenu, govori Gospod nad vojskami, bom poslal na vas prekletstvo.
Motivacija za to grožnjo je zapisana v naslednjih verzih, ki morajo spodbuditi k razmisleku vse tiste, ki se v katerem koli okolju ne obnašajo dobro: »Vi pa ste skrenili s prave poti in s svojim naukom pospravili mnoge v spotiko; uničil si Levijevo zavezo.”
Najdemo posledico tega vedenja, ki jo je prerok zapisal s temi besedami: “Naredil sem te za zaničevanje pred vsemi ljudmi, ker nisi hodil po mojih poteh in si bil pristranski v svojem učenju”.
Povabilo k edinosti, enakosti, pravičnosti, enotni veri vseh in za vse je izrečeno z veliko natančnostjo, četudi se poskušamo soočiti z vrsto vprašanj, na katera mora vsak dati svoj prepričan odgovor: »Ali nimamo vsi enega očeta? Mogoče nas ni ustvaril en Bog? Zakaj torej ravnati perfidno drug proti drugemu in skruniti zavezo naših očetov?«
Vprašanje o zlu v svetu, ki ga s perfidnostjo in natančnim pisarniškim preučevanjem ustvarja človek, je minimum, ki je potreben za začetek rešitve nekaterih tragedij, ki jih doživljamo tudi mi verniki in kristjani 21. stoletja.
Pomagaj nam na tej poti okrevanja in obnove osebne in družbene morale to, kar nam predlaga apostol Pavel v besedilu današnjega drugega berila: »Kajti spomnite se, bratje, našega trdega dela in našega truda: z delom noč in dan. Da ne bi bili komu izmed vas v breme, smo vam oznanjali božji evangelij. Prav zato se tudi nenehno zahvaljujemo Bogu, ker ste sprejeli Božjo besedo, ki smo vam jo dali slišati, sprejeli ne kot človeško beseda, ampak, kot je v resnici, kot Božja beseda, ki deluje v vas, vernih.”
Pavel nas prosi za dvojno zavzetost in delo: fizično, da se preživljamo in ne bomo nikomur v breme, in apostolsko, ki je namenjeno širjenju evangelija odrešenja in življenja za vse. Prizadevanja na vseh področjih je treba deliti in porazdeliti po svojih močeh in karizmah. Zato se v zahvalo Gospodu za vse, kar nam daje, obračamo k njemu s temi besedami: O Bog, stvarnik in Oče vseh, daj nam luč svojega Duha, da si nihče od nas ne upa polastiti tvoje slave, ampak s tem, ko v vsakem človeku prepoznavamo dostojanstvo tvojih otrok, ne samo v besedah, ampak z dejanji, se izkazujemo učenci edinega Učitelja, ki je iz ljubezni postal človek, Jezusa Kristusa, naš Gospod.
