Utrjena praksa izpred nekaj let, ko so jih poučevali – morda na pamet – deset zapovedi, se zdaj v katehezi otrok nekoliko izgublja. In moram reči, da mi je malo žal … za božjo voljo, dobro se zavedam, da mora današnja kateheza znati nagovoriti mlade generacije s privlačnim jezikom, primernim njihovi sposobnosti poslušanja, primernim dobe, v kateri živijo, sicer tvegajo, da jim ne bodo posredovali ničesar o verskem življenju. Vendar je prav tako res, da ima Deset zapovedi (vendar bi bilo pravilneje reči »Deset Božjih besed« ljudem iz Eksodusa) v sebi, na sintetičen in enostaven za pomnenje način, nekakšen priročnik za etiko in vedenje vernika vseh starosti in krajev: upam si trditi, celo vsake vere, glede na to, da bi to, kar je Mojzes zapustil ljudem kot besedo Izraelovega Boga, zlahka uporabili ali pripisali kateremu koli verskemu izrazu, ne samo judovskega ali krščanskega. Univerzalni jezik, skratka, ki lahko resnično govori vsem.
Vprašal sem se, zakaj tisto, kar je izraženo v Desetih zapovedih iz Druge Mojzesove knjige, uspe tako globoko zadeti dušo vsakega človeka, ki je pozoren na vrednote, ki so pomembne. In odgovor se skriva v majhni besedi, ki povzema teh deset besed: LJUBEZEN. To, kar je Bog narekoval ljudem po Mojzesu v puščavski izkušnji, ima korenine v ljubezni (božji do svojega ljudstva) in se izraža v ljubezni (k čemur je človek poklican).
Pogosto nam je bilo deset zapovedi (kot tudi drugi zapovedi v Svetem pismu) predstavljenih kot niz pravil, ki jih je treba izpolniti, da bi se počutili pomirjene z Bogom in s svojo vestjo, ali še huje kot nekaj, kar bi se nam lahko izognilo pri Bogu, zaslužene kazni za naše neizpolnjevanje: in tako smo izgubili izpred oči najresničnejši in najgloblji duh zapovedi, to je ljubezen. Nima smisla spoštovati božje zapovedi, če tega ne počneš z ljubeznijo in za ljubezen. In kar je najbolj osupljivo, je to, da od teh desetih zapovedi samo prve tri zadevajo naš odnos z Bogom, naše “dolžnosti” do njega, ki jih je treba postaviti na prvo mesto v našem življenju, jih je treba spoštovati, kot se za Boga spodobi, jih je treba slaviti. z obredi in prazniki ali s čaščenjem. Toda vse druge zapovedi zadevajo naš odnos z drugimi, našo sposobnost ljubiti druge, začenši s svojimi starši in sorodniki: spoštovanje življenj drugih, telesa in duše, spoštovanje njihovih najglobljih čustev, spoštovanje tistega, kar jim pripada, izogibanje lažnim ali priročnim prijateljstvom z odnosi, tako v govoru kot v delovanju, so najbolj resnične in najgloblje stvari, ki jih Bog od nas zahteva po zapovedih. Katerih ni le tistih deset, ki jih poznamo in so dobro našteti v 20. poglavju Druge Mojzesove knjige, ampak so tudi vse tiste norme, ki jih natančneje določajo in opredeljujejo v naslednjih poglavjih, kot smo slišali v današnjem prvem branju, ki se izraža v pozornosti in ljubezni do drugih: spoštovanja do tujcev in do osamljenih ljudi, posojil brez oderuštva in rahločutnosti do najrevnejših. Vse to nam pove nekaj preprostega, kar pa pogosto pozabljamo: ni ljubezni in spoštovanja do Boga, njegove postave in njegovih zapovedi, če ni spoštovanja in ljubezni do drugih.
S tega vidika moramo razumeti Jezusov odgovor učitelju postave, ki ga, da bi ga preizkusil v poznavanju Božje besede, vpraša, kaj je »največja zapoved«, čeprav jo seveda zna na pamet kot vse druge kot dober Jud. , tako kot smo se naučili deset zapovedi. In Jezus odgovori tako, kot bi se odzval vsak dober Jud, z drugim delom tako imenovane »Shema Israel«, ki je opisan v 6. poglavju Pete Mojzesove knjige: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je eden. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.” Pravzaprav je bila in je še vedno glavna molitev pobožnega Juda (po pomembnosti primerljiva s tistim, kar je za nas Oče naš): z izgovorom te molitve je pobožni Jud potrdil vso svojo vero, ponovno potrjen z vsem svojim bitjem ( ljubezen, inteligenca, moč uma), da je Bog nad vsem in ga je treba ljubiti nad vse. Iz te vere izhajajo vsi predpisi judovske vere, začenši z desetimi besedami, desetimi zapovedmi. Teh dveh stvari ni bilo mogoče ločiti: tisti, ki so molili z besedami »Sheme« (poslušaj Izrael…), so potrdili, da želijo slediti desetim zapovedim, in tisti, ki so rekli, da sledijo desetim zapovedim, tega niso mogli storiti, ne da bi prej potrdili svojo vero, svojo ljubezen, njihovo navezanost na Boga. In s tem bi lahko Jezus potrdil, da je bil na pravem mestu, glede na zahtevo učitelja postave: pravilen odgovor.
Vendar ni tako: kajti pomen vsake zapovedi, vsake zapovedi, vsake izpovedi vere, tako za takratnega Juda kot za današnjega kristjana, leži v drugi zapovedi, »drugi«, kot definira Jezus, ne zaradi pomembnosti (pravzaprav pravi, da je “podobno”), ampak zato, ker je neločljivo od prvega: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe”. Ne more nekdo reči, da ljubi Boga z vsem samim seboj (dušo, srcem, umom), če v tem »jazu« ni prostora za druge.
Seveda smo si že velikokrat rekli, da ne moremo reči, da ljubimo Boga, če ne ljubimo svojega bližnjega. Toda ena stvar je to reči in druga stvar narediti. Eno je to izpovedovati, drugo pa to izvajati. Eno je dobro odgovoriti na vprašanje iz katekizma, drugo pa ga prevesti v konkretna vedenja vsakdanjega življenja. Se pravi? No, samo vzemite prve tri od desetih zapovedi, tiste, ki so naslovljene na Boga in ki ne naredijo nič drugega kot ponavljanje »sheme«, in jih združite z drugimi sedmimi, tistimi, ki zadevajo naš odnos z drugimi, našo sposobnost ljubiti druge in spoznaj, da so stvari malo drugačne…
Slišimo veliko ljudi, ki pravijo: “Bog mi je vse”: upamo tudi, da ljubi in spoštuje svoje starše. Slišimo veliko ljudi, ki pravijo: “Ne preklinjam, nikoli nisem imel te navade”: upamo tudi, da je spoštljiv do stvari drugih ljudi, da drugim ne jemlje tistega, kar si zaslužijo, da je pošten do družbe, da poplača dolgove svojim delavcem, konec koncev, da nikomur ničesar ne ukrade. Slišimo veliko ljudi, ki pravijo: »Jaz posvečujem praznike, ker grem vsako nedeljo k maši«: bilo bi fantastično, če bi to ustrezalo tudi življenju, sestavljenemu iz resničnih govorov in ne laži; spoštovanja do ljudi, ki jih imate radi, njihovih teles, njihovega časa in njihovih idej; spoštovanja življenja v vseh njegovih oblikah; spoštovanja drugega, ki je prav zato, ker je drug, drugačen od nas.
»Ne moreš ljubiti Boga, če ne ljubiš svojega bližnjega« pomeni, konkretno, vse te stvari. Dobro premislimo o tem, ko potrdimo svojo vero v Boga.
