Medtem ko sem sedeč za pisalno mizo pripravljal razmišljanje za to nedeljo, ki mi je še posebej ljuba, saj je svetovni misijonski dan, sem opazoval svoje knjige, lepo razporejene na policah knjižnice, in razmišljal, koliko časa mi je vzelo da jih pospravim, od dneva, ko sem se pred preselil sem v Tomaj med vinograde terana. Med lockdownom sem jih dokončal reorganizirati, pa ne zato, ker jih ni toliko kot jih je imel moj prednik msgr. Kjuder, ampak deloma zato, ker jih imam skoraj vse na enem mestu, deloma pa tudi zato, ker se nisem mogel odločiti, v kakšnem vrstnem redu in shemi naj jih postavim na svoje mesto, da bi jih lažje pregledoval. Vsekakor sem jih razdelil po višini, kot to rad počnem, predvsem pa po kategorijah oziroma temah: in tam razbral, v katero kategorijo ali temo lahko sodi knjiga (še posebej, če govorimo o vidikih teologije), gotovo ni enostavno. Številne teme se prepletajo, mnoge teme so prisotne v različnih vidikih in v različnih teoloških vejah: skratka, katalogizacija knjig – še posebej tovrstnih knjig – je naporen podvig, a še kako izvedljiv, in ko je opravljen, je človek zadovoljen in upamo, da bom imeli vsaj pregled nad tem, kaj predstavlja prtljago našega študija in našega usposabljanja.
Ob ponovnem prebiranju današnjega evangeljskega odlomka – zelo znanega in ki je postal že skoraj pregovoren izraz – se sprašujem, zakaj nas, ki smo sposobni katalogizirati na stotine in stotine knjig v knjižnici in ki smo se tako razvili, da lahko preurejamo približno 3-4000 knjig v elektronskem bralniku – velikosti dlani – še vedno nam ni uspelo postaviti Boga na njegovo mesto … Skozi stoletja smo prenaročili milijone izvodov knjig v največjih knjigarnah v sveta, a Boga še nismo uspeli postaviti na pravo mesto na polici našega življenja, zamenjujemo ga s tisočimi stvarmi, postavljamo na najrazličnejše načine ali pa ga – nasprotno – izločamo. Od vsega, kar počnemo in da razmišljamo, kot da ga ni ali kot da bi ga morali uporabiti le v primeru nuje: pa še takrat ne vemo več, kakšen prostor mu dati v svojem življenju.
To je nekaj, kar prihaja od daleč, če pomislimo, da je bil celo Jezus v svojem času prisiljen spomniti verske avtoritete (torej tiste, ki so imeli določeno »seznanjenost« z Bogom), da mora Bog dobiti svoj pravi prostor v življenju in da jim tega prostora ne ustvarimo med številnimi smetmi naše duše ali tam, kjer nam ostane majhen prostor v knjižnici našega življenja. Bog mora imeti svoj zelo specifičen prostor v našem življenju in on je tisti, ki ga vzpostavlja: ni treba posebej poudarjati, da to ni katerikoli prostor, niti ni podvržen našim kategorijam. Njegov prostor je zelo specifičen in je središče naše duše in našega življenja. Ko pa smo mi tisti, ki trdimo, da katalogiziramo Boga po naših shemah, pride do izraza to, kar so storili farizeji in herodovci v epizodi, ki jo danes pripoveduje Matej: uporaba Boga in Božjih stvari za opravičevanje, obsojanje ali blagoslavljanje stvari sveta, naš posel, naš interes.
Namen teh dveh skupin (farizejev in herodovcev, ki se v takratni družbeni panorami Palestine seveda niso mogli prenašati, ko pa pride do uporabe božjih stvari za lastne interese, vsi nenavadno postanejo med seboj prijatelji…) je bil skupen interes ujeti Jezusa pri vprašanju davka cesarju. To je bil davek za državljane, znak pokornosti moči Rima: odobriti ga, je pomenilo priznati, da se je treba pokoriti cesarju, saj je bil večji od Boga in njegove moči; zavrnitev je pomenila – v imenu Boga – podrtje družbenega in političnega reda, ustvarjanje podlage za revolucijo. V vsakem primeru sta bila Bog in njegova avtoriteta postavljena pod vprašaj, da bi vedeli, ali je večja ali manjša od cesarja Avgusta.
Toda Jezus dobro ve, da se Boga ne sme zamenjati, kot se vsaka knjiga zameša med množico zvezkov v knjižnici: kako smo torej dolžni dati državi tisto, kar pripada državi, ker ji pripada in da lahko s tem upravlja za dobro vseh, zato moramo Bogu dati mesto, ki mu pripada v našem življenju. Kraj, ki ni v konfliktu s politično oblastjo ali celo »vključen« v njo: je nekaj drugega in tako ga je treba obravnavati.
A danes Boga nismo več sposobni postaviti na mesto, ki mu pripada: najprej postavimo sebe in stvari, ki nas zanimajo, nato pa pride Bog na vrsto (tako za vsak slučaj), kvečjemu kot mašilo za tiste proste trenutke našega življenja, ki jih ne vemo kako zapolniti, kako zasesti, tako za velike slovesnosti npr. prvo obhajilo ali birmo, ko pride v župnijo pravi šef in mu je treba izkazati čast, za cerkvene poroke pa itak ni časa; v najslabšem primeru kot nekaj, kar služi za opravičevanje naših interesov in izbir. In to vidimo v vsakdanjem življenju, ko ljudje, poklicani za upravljanje javnih stvari, uporabljajo Boga in vero za krepitev lastnega političnega položaja, ali – po drugi strani – ko člani Cerkve poskušajo iti z roko v roki z močjo, da opravljajo lasten posel, ki ga prikrivajo kot dobrodelno delo ali celo za nekakšno širjenje vere.
Na ta dan, ko smo poklicani na vesoljni pogled na življenje Cerkve in na širjenje Jezusovega sporočila do skrajnih meja sveta, se mi zdi samo po sebi umevno pomisliti na delo mnogih resnično razkropljenih misijonarjev v vsakem kotičku sveta, poslanih laikih in duhovnikih našega časa, da bi jih spomnila na mesto Boga v njihovih življenjih. In to pogosto storijo tako, da osebno plačajo za svoje prepričanje s svojim življenjem, ko naletijo na pokvarjene miselnosti, ki bi želele z vero in delom Cerkve okrepiti lastno oblast nad ozemljem in nad najrevnejšimi prebivalci, ali ko se morajo s tem ukvarjati bolj posvetno, da tudi znotraj Cerkve – še posebej tistih Cerkva s starejšo tradicijo – ki uporablja vpliv in podporo močnih in pomembnih za lastne interese, pri čemer jih pogosto le prekriva s patino krščanske identitete na to, kar nima več nič skupnega s krščanstvom.
Tako dobri smo v katalogiziranju in preurejanju stvari v našem življenju: najprej nas mora skrbeti, da bi Boga postavili nazaj na njegovo pravo mesto v našem obstoju, če je res – ko pravimo – da verujemo vanj. Koliko še?
