Kako si predstavljamo raj? Zanimivo… vendar večina ljudi ne ve, kako odgovoriti na to vprašanje. Če si je nekdo že dovolil razkošje (ali užitek) razmišljanja o tem, ne da bi se prepustil strahu pred idejo, ki nujno temelji na izkušnji smrti, na splošno deli svoja pričakovanja, kaj bi rad našel ali celo ne našel… Toda Jezus, čeprav je izraz “raj” uporabil le enkrat, ko je nagovoril skesanega razbojnika na križu in mu zagotovil, da bo še isti dan vstopil vanj z njim (glej Lk 43,23), govori o tisti resničnosti, ki rada opredeljuje kot »nebeško kraljestvo«. In Jezus o tem rad govori v smislu pojedine, pogrnjene mize, slavnostne pojedine: poročne pojedine! V resnici odmevajo čudovita besedila, ki so v Izraelu odmevala v ustih prerokov. Razen tega, da se je v Jezusu izpolnila obljuba kraljestva: zdaj, v njem.
Nekaj časa ostanimo pred to podobo, ki izhaja iz objektivnosti Gospodovih besed in pričevanja njegovih učencev. Dobro je, da se srce pusti napolniti vzdušju, ki ga lahko zadihamo že pred vstopom, »nebeškega kraljestva«, okrašenega z lučmi in okrasji, obarvani z belino praznovanja, predvsem pa polnega veselja. Razmišljanje o posmrtnem življenju v smislu zabave in poročne večerje se morda zdi nesmiselno, če se ustavimo pri mračnem načinu, s katerim navržemo kruto izkušnjo dokončnega prehoda, ali pri površnosti, s katero zanikamo in prikrivamo neizprosnost smrti. Skratka zabava v nebesih je za naša ušesa nekaj nezaslišanega! Če je mesto res tako (bolj verjetno je stanje duše), sploh ni dolgočasno mesto!
Veselo ozračje večnega srečanja z Bogom protagonistom Matejeve prilike verjetno ni bilo poznano, zato so odzivi, ko v zgodbi kralj pripravi banket in pošlje svoje služabnike, da pokličejo goste, razočarani. Prisotna je brezbrižnost, ki se izmenjuje z najbolj ciničnim uporom, zavračanjem ob zavistni nasilnosti. Kako je možno? Kako lahko kraljevo svobodno in dobronamerno povabilo k sodelovanju pri njegovem veselju pošljemo nazaj pošiljatelju?
Pravzaprav gre za sinovo poroko. Gostje torej niso le deležni neslutene in obilne skrbi, ki se kaže v skrbnosti, s katero so bile pripravljene najbolj okusne in sočne jedi, ampak tudi kraljeve želje, da bi se pridružili svatom. Pravzaprav bodo na sinovi poroki tisti, ki se bodo zbližali z gostom in njegovim življenjem, kot je običajno. Lahko bi pomislili, da je pretirano zaupanje kralja oziroma – brez metafore – Boga do nas strašljivo v njegovi presenetljivi velikodušnosti.
Včasih nočemo biti blizu Bogu, ker se ne počutimo vredni. Toda ali ni to navsezadnje subtilna in nevarna oblika ponosa? Ko skupaj z nehvaležnimi gosti v priliki tudi mi na prvo mesto postavimo svoje poklice in skrbi, namesto da bi vse zapustili, da bi zadovoljili Božje želje, ali morda ne namigujemo, da se imamo za pomembnejše s svojim majhnim premoženjem (resničnim ali namišljenim) Gospodarja nebes in zemlje?
Kraljev odgovor je šokanten. Podoba njegovega silovitega posega poudarja (za obsodbo) bolno logiko nevrednih gostov, ki se jim komercialni in trgovski značaj njihovega odnosa vrača kot bumerang. Potem pa preidemo še na nezaslišano: ker Gospod pošlje po tiste, ki so v očeh sveta še bolj nevredni in neprimerni, da bi sedeli na njegovem banketu. Med razkošnim okrasjem Gospodove hiše in negotovostjo in bedo, ki sta značilni za ulična križišča, je brezno razdalje. Služabniki hodijo klicat tiste, ki nimajo doma, dela, varnosti. Praznovanje je namenjeno njim, zdaj ko se je razkrila logika kraljestva, v katerem ni razlike med »dobrim in slabim« (v. 10): vsakomur je dana možnost, da postane del Božje družine. Še posebej do grešnikov.
Ampak še ni konec. Ne mislite, da je v osnovi vsega nadležen zakon predestinacije, v katerem ves trud prihaja od zgoraj in moškim in ženskam te zemlje ni dovoljeno svobodno odločati o svoji usodi. Prispodoba še vedno pripoveduje o kralju, ki obišče goste, zatopljen v okusno nalogo jesti in na koncu proslavi s sočno pojedino. In tam najde gosta, ki ne nosi poročne obleke: zanj ostre besede, zanj pa zelo težka gesta kazni. Kaj to pomeni?
V judovski kulturi je bila praznična obleka dostavljena ob vhodu v pripravljeno dvorano. Zato je bila obleka darilo za dobrodošlico, pozornost gostitelja za njihove goste. Zdi se torej, da je ta človek raje vstopil pri adnjih vratih, kot pa skozi glavni vhod, kar kaže na nekakšno samostojnost in samopotrditev tudi v najlepšem trenutku prazničnega srečanja. Ko spet zapustimo zgodbo, ugotovimo, da ima odgovor na Božje povabilo vedno pridih hvaležnosti za dobrohotnost, ki je daleč višja od naših pričakovanj in naše sposobnosti odziva. Pa vendar to ne pomeni pasivnosti in zanemarjanja. Pristen odgovor na prejeto ljubezen, intimno izražen v želji po tako globokem odnosu, da ga je mogoče primerjati le s poroko z Gospodom in s tem, da postaneš del njegove družine, se prevede v enako ganljivo sposobnost dajanja ljubezni in vstavljanja sebe v dinamiko odnosov svojih otrok in bratov in sester. Skratka, obstaja potreba po spreobrnjenju k ljubezni.
Poročna obleka, v katero je oblečen povabljenec, je tista Božja ljubezen, ki nam omogoča, da opravljamo dela, vredna Njega. Pravzaprav bomo ob vstopu v raj, na veseli večni pojedini, sojeni samo po ljubezni. Ogoljeni od vsega, morda zaznamovani z življenjem, preživetim na razpotju in obrobju sveta, a odeti v sladkost izkušnje prejetega daru, ki samo ga bili zastonjsko deležni. In tako bomo tudi mi preživeli svoja nebesa – kot nas uči mala Terezija iz Lisieuxa – delati dobro na zemlji. Kar z drugimi besedami pomeni neutrudno se vračati, da povabimo druge uboge in marginalizirane ljudi, da vstopijo v sobo in sodelujejo pri nebeški gostiji, da bi skupaj bili družina Božjih otrok.
