V Jezusovem času je primerjava vinograda predstavljala izraelsko ljudstvo, last Gospoda Boga stvarnika in osvoboditelja, razmejeno z živo mejo njegovih zapovedi, s stolpom njegovih ustanovnih vodnikov in cisternami za stiskanje grozdja in za zbiranje mošta, simbol veselih sadov blaginje, pravičnosti in miru.
Za nas danes enaka primerjava vinograda predstavlja našo krščansko skupnost, rojeno iz sprejetja oznanila smrti in vstajenja Sina, učlovečene Besede, duhovnika, služabnika. Privrženost vere oznanjenju velikonočne skrivnosti pomeni začetek novega in večnega zavezništva Božjega ljudstva. Danes nam jo je oznanil vstali Kristus s citatom psalma 118,22-23: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; to je storil Gospod in to je čudovito v naših očeh« (Mt 21,42a).
Živa meja vinograda predstavlja dar »štiridelnega evangelija« in drugih knjig Nove zaveze, ki nam omogočajo, da gremo vedno globlje v premišljevanje čudovitega Očetovega načrta občestva za vse človeštvo, ki ga imenujemo »Božje kraljestvo«.
Stiskalnico predstavlja velikonočni dar Svetega Duha. »Preša« je »srce« vinograda, tista, ki pretvarja grozde v mošt in vino, torej sadove vinograda, ki jih dajemo človeštvu in stvarstvu. Vino, izpuščeno iz stiskalnice, je sad Svetega Duha, je pričevanje edinosti v ljubezni, ki jo želimo kot krščanska skupnost izžarevati v svetu. Je vino kakovostnih odnosov, ki bi jih radi stkali med seboj in z vsemi v znamenju brezplačnosti, vedoč, da je »sad Svetega Duha ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobrota, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22).
Stolp, zgrajen v vinogradu, predstavlja trdno in budno tradicijo službe škofov, ki jim pomagajo njihovi prezbiterji in diakoni ter vsi bogoslovci in kateheti, ki krščanskemu občestvu nenehno dajejo razlagalne smernice, da vsi ostanejo združeni v istem poklicu vere pogumni v pričevanju za etično življenje, skladno z evangelijem Božjega kraljestva, ki ga je oznanjal Jezus Kristus.
Drama nezrelih sadežev.
Ni samoumevno, da vinograd rodi dobre grozde za kakovostno vino. Od vinarjev zahteva veliko predanosti in vztrajnosti ter znanja.
Vinarji predstavljajo božje ljudstvo, ki ga izobražujejo in vodijo verske avtoritete.
V Jezusovem času so predstavljali izraelsko ljudstvo, ki so ga vodili veliki duhovniki in starešine, odgovorni za tempelj v Jeruzalemu, ter pismouki in farizeji, odgovorni za praznovanja v sinagogah, raztresenih po vaseh.
Danes smo vinarji vsi kristjani, poklicani, da smo podobni Jezusu, duhovniku, služabniku in preroku, ko nas vodi škof naše krajevne Cerkve, ki mu pomagajo njegovi prezbiterji in njegovi stalni diakoni, vsi razsvetljeni z globokim čutom vere ubogih trpečih služabnikov in iz raziskav teologov.
Prilika, ki jo je povedal Jezus, je dramatična, saj v nekaj besedah povzema zgodovino nezvestobe izraelskega ljudstva zaradi neodgovornosti njegovih kraljev in verskih oblasti. Obtožba prihaja tudi od preroka Izaija, ki je zložil znamenito pesem o vinogradu Gospodovem. Vinograd je obrodil nezrelo grozdje, torej slabše sadje za zelo slabo kakovostno vino. Zaradi neposlušnosti ljudi desetim zapovedim in vsem zakonom Svetega pisma so ljudje doživeli katastrofo babilonskega izgnanstva. Jezus spominja na trpljenje prerokov, ki so bili poslani pred izgnanstvom in po njem: nihče od njih ni imel lahkega življenja, nekateri so bili preganjani in zasramovani. Jezus se je zavedal, da ga bodo judovske verske oblasti v Jeruzalemu, na katere je naslovil besede te prilike, nasilno odstranile.
Jezusova prilika je tudi za nas danes še vedno dramatično opozorilo. Namesto da bi pridelali sad Svetega Duha, to je kakovostno vino vrednot Božjega kraljestva, lahko pridelamo nezrelo grozdje »nečistosti, razuzdanosti, malikovanja, čarovništva, sovražnosti, razdora, ljubosumja. , razprtij, delitve, frakcije, zavist, pijančevanja, orgije in podobnih stvari.” (prim. Gal 5,19b-21), saj lahko vsak od nas živi ustrojen po svojemu lastnemu »jazu«, ne da bi Kristusu sam živel v nas, in ga ne priznavamo za središče svojega življenja (Gal 2,20). Tudi danes so preroki našega časa, tudi v naši Cerkvi, torej tisti, ki želijo pričevati o vrednotah Božjega kraljestva izhajajoč iz spoštovanja do drugih in iz srečanja z najrevnejšimi, predmet preganjanj in napadov, na drugi strani pa tisti, ki bi morali biti svetle priče evangelija a so namesto tega tudi sužnji »pohlepa po denarju, ki je korenina vsega zla, zagrabljeni od te želje oddaljeni od vere in si nakopljejo »veliko muk« (prim. 1 Tim 6,10).
Imejmo v mislih, da je vstali Jezus Kristus, »kamen, ki so ga zidarji zavrgli in je postal vogelni kamen«, lahko »kamen pogube« za tiste, ki so ga spoznali in se še danes svobodno odločajo, ga zatajijo, ko se želijo oklepati malikovanja lastnega »jaza« in denarja: »Kdor pade na ta kamen, se bo razbil; in na kogar pade, bo strt« (prim. Mt 21,44).
Izziv obroditi dobre sadove.
Želimo pa, da bi bil vstali Jezus Kristus zares »vogelni kamen« za nas (prim. Mt 21,42b), tako pri gradnji našega osebnega obstoja kot našega življenja v skupnosti, ker se želimo odpovedati sebi, zavedajoč se, da nikoli ne bomo mogli tega narediti sami, da bi živeli veselo in mirno življenje, z vsemi omejitvami, ranljivostmi in omejitvami našega svobodnega delovanja.
Posvojimo Božje besede, ki nam govorijo po apostolu Pavlu. V nadaljevanju poslušanja prvega pisma Timoteju, potem ko je posvaril pred malikovanjem denarja, pravi: »Ti pa se, človek božji, izogibaj tega; raje se nagibajte k pravičnosti, pobožnosti, veri, ljubezni, potrpežljivosti, krotkosti« (prim. 1 Tim 6,11). Odmeva to, kar smo danes slišali v zaključku pisma Filipljanom: »Bratje, kar je res, kar je plemenito, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeče, kar je počaščeno, kaj je to, kar je krepost in kar je vredno pohvale, naj bo to predmet vaših misli« (prim. Flp 4,8). Molimo danes posebej za naše škofe, spominjajmo se besed apostola Petra: »Vsekakor pa starešine prosim jaz, ki sem sostarešina in priča trpljenja Kristusa, in bom tudi sam deležen slave, ki se bo razodela: pásite Božjo čredo, ki vam je zaupana, pazite nanjo, pa ne na silo, ampak prostovoljno, v skladu z Božjo voljo. Ne zaradi grdega pohlepa po dobičku, ampak z voljnim srcem. Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano, ampak bodite čredi v zgled.« (1Pt 5,1-3).
Da bi bil vstali Kristus resnično naš »vogelni kamen«, se odločimo, da bomo svoje vsakdanje življenje zaznamovali z nujnostjo osebne in skupnostne molitve, kar ni več samoumevno v tem norem tempu zahodnega življenja! Ohranjajmo v mislih in srcih iste besede, ki nam jih Oče naslavlja po apostolu: »Bratje, nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnpsti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu« (Flp 4,6-7).
