Osrednja tema prilike, ki jo pripoveduje Jezus, je sprememba. Sin, potem ko je zavrnil očetovo povabilo za delo v vinogradu, se pokesa in pristane na očetovo prošnjo. Drugi pa na prošnjo odgovori pritrdilno, nato pa si premisli in ne drži besede. Samo v prvem primeru transformacija ustreza dinamiki konverzije – sprememba tečaja, vendar v pravo smer. Predvsem sprememba miselnosti, videnja stvari, ki jo parabola subtilno izrazi v opredelitvi identitete protagonista, lastnika vinograda: na začetku je »človek« (v. 28), ko na koncu »človek« (v. 28) postane oče, tisti, ki je izrazil svojo voljo.
To je v bistvu bistvena stvar, h kateri nas vodi Beseda. Dinamika spreobrnjenja je prehod z napačnega načina delovanja na drugega, ki je namenjen delanju dobrega. Toda globlje, to je preobrazba pogleda: človek uvidi, da tisti, ki sprašuje, ki ‘ukazuje’, ni kateri koli človek, še manj gospodar. Gre bolj za mojega Nebeškega očeta. In potem razumemo, še bolj radikalno, da resnično spreobrnjenje nujno vodi do – ali izhaja iz … – izkušnje spremembe naklonjenosti: ta gospodari, ki je moj Oče, dejansko postane predmet moje ljubezni. Ker odkrijem, da me ima najprej rad.
Jezus prepozna to dinamiko v cestninarjih in prostitutkah, torej v javnih grešnikih, ki so poleg tega, da so se navadili obiskovati Učitelja iz Nazareta, prej poslušali besedo predhodnika Janeza. Pri njih – ali vsaj pri mnogih od njih – se zunanji proces kaže v odločitvi, da opustijo napačno vedenje in grešne načine delovanja. Samo pomislite na izkušnje Mateja in Zaheja po srečanju z Jezusom, pa tudi na čudovite zgodbe mnogih žensk, ki se zaradi usmiljenega pogleda Mesije odprejo novemu življenju tudi po napakah v svojem življenju.
Toda za temi zunanjimi spremembami ali morda znotraj njih se skriva veliko pomembnejši proces. To je postopno odkrivanje, da smo del novega odnosa, kjer ljubezen, ki je pred tem, izzove odziv, ki je enako željen izražanja ljubezni. Kar je najboljše v njih samih. Je pa tudi močna srčna nostalgija, ki se včasih izraža celo v neprimernem odnosu in vedenju. Moški in ženska vedno poskušata jemati in dajati ljubezen; tega ne počnejo vedno pravilno, spoštljivo do sebe in drugih. Včasih niti božje.
Toda ta Bog se ne osredotoča na podrobnosti in vedno gre k izviru. Dotika se prav tiste želje po obstoju, ki se kaže kot krik po pozornosti, priznanju, negi, ki je prežeta z agresivnimi ali zapeljivimi načini delovanja. Cestninarji in prostitutke, in z njimi vsi grešniki, dejansko nenehno kričijo svetu in verjetno Bogu o svoji potrebi po pomenu in naklonjenosti, ki jim omogoča življenje. Biti koristen in pomemben za nekoga, biti dobrodošel in cenjen, cenjeni in ljubljeni kot edinstveni in neponovljivi ljudje, popolnoma in večno: navsezadnje je to krik večnega, ki odzvanja v krhki zvočni plošči naše smrtnosti, naše ustvarjenosti.
Cestninarji in prostitutke so simboli tistih, ki so v neposrednem stiku s to krhkostjo, do te mere, da postanejo celo življenjski slog. Toda greh – paradoksalno –, če ga prepoznamo in objokujemo, ima sposobnost, da vrže v naše obraze prav tisto žejo po ljubezni, ki nas gane, vse na enak način, vse s svojo izvirnostjo. Od tod izvira kesanje, ki je čustvena hvaležnost za nov, resničnejši in realnejši začetek, ne pa občutek krivde za pretekle spodrsljaje.
Izpolnjevanje Očetove volje se torej kaže kot dejanje »prebujenja« v stanje, v katerem smo bili kot nedolžni otroci. To spoznamo še posebej takrat, ko smo to hudo izkusili, da je naše stanje šibkost in da sami sebi nismo dovolj. Zavedamo se, da smo z grehom mrzlično hodili po napačnih poteh, da bi poskušali skriti svojo krhkost pred seboj, namesto da bi videli, kako raste vrtinec našega brezna nesreče. Zavedamo se, da ne znamo najti polnosti, če ne sprejmemo, da smo ranljivi in včasih celo katastrofalno nasilni ali čutni.
Toda takrat se je med mnogimi solzami osvoboditve že začel proces odrešenja, spreobrnjenje, ki začne roditi svoje milostne sadove. Kajti v to praznino že vdira brezplačna ljubezen Edinega, ki lahko zapolni tako suhost. In njegovo prodorno delovanje je razodetje obličja usmiljenega Očeta, ki odpušča: pomete zmoto, greh; utrjuje naše rane z balzamom Duha; krepi veselo izkušnjo občutka – resnično, čustveno čutenja … – ti si moj ljubljeni otrok nad katerim imam veselje. To je delo v vinogradu: neprecenljiva priložnost, da postaneš deležen okusnega soka dobrega vina, svatovskega vina, družinskega vina. In naša praznina se napolni z milostjo.
