Ta stran evangelija je med najtežjimi in najneudobnejšimi za poslušanje, sprejemanje in izvajanje.
Mi, ki smo tako občutljivi – preobčutljivi – na razlike med tistimi, ki si zaslužijo napredovanja, privilegije, napredovanje v karieri, rezervirane sedeže v prvi vrsti,…
In potem je tu še zakon! In pravo ceni sposobne in zaslužne, pravica do priznanja in pripadajoče pomoči pa je velikokrat prepočasna, če sploh je… In še vedno je zakon, tokrat navaden, o pogodbah o zaposlitvi, ki določa ujemanje plače s številom delovnih ur …
Izzivam delavce, ki delajo prvič, naj bodo jezni na tistega najemodajalca, ki so ga ujeli, ko je dajal enako plačilo tudi delavcem, ki so delali v zadnjem trenutku! Z njihovega, z našega vidika ni bilo prav! Res je žalitev za vse tiste, ki so ustanovili tak sklad… In za kaj? Biti obravnavan kot zadnji, bolje rečeno kot “zadnji”…
Lahko bi tudi ostali doma in spali ter ob 17. uri prišli žigosat kartico!
Skoraj grozeče zveni zadnji stavek: »Zadnji bodo prvi in prvi, zadnji«.
V resnici za Jezusa ni ne prvih ne zadnjih….vsi smo prvi ali vsi zadnji…skratka vsi smo enaki! Razlike v vrednosti, usposobljenosti, opravljenih urah,… so v redu od streh navzdol. Za Boga smo vsi njegovi otroci. In oče ne dela razlik, nima preferenc, vse ljubi z enako ljubeznijo, tudi če je način izražanja drugačen … Seveda dober oče svoje najmlajše, najbolj krhke otroke obdaja s pozornostjo, a to ne ne pomeni, da jih ima rad, starejše in močnejše manj. Bojim se, da ne bomo nikoli razumeli, kako lahko Bog enako ljubi dobro in zlo, veruječe in nevernike, verne in brezbrižne, svetnike in grešnike,… enako. Ko Gospod razlaga koordinate Božje ljubezni, uporablja primerjavo sonca, ki vzhaja nad dobrimi in slabimi, in dežja, ki pada nad pravične in krivične (glej Mt 5,45). In potem še odpuščanje do sedemdeskrat sedemkrat. Kako to razumeti?
Tega ne bomo nikoli razumeli, saj nas že od otroštva vzgajajo, da tekmujemo, da smo najboljši: in tako življenje postane tekmovanje, dvoboj na smrt, kjer se borimo brez omejitev … pošteni ljudje na splošno ravnajo spoštljivo; nepošteni gredo dlje. Prenekatera država je lahko znana kot dežela priporočenih in zavarovanih kot severni medeved, drugi pa… Kakšna škoda! Od politikov, ki naseljujejo dvorane oblasti, do zadnjega narednika, ki sedi v parterju … zmaguje politika naklonjenosti: recite ji nepotizem ali bolj preprosto uzakonjena nepoštenost, in prikrita korupcija zavita v celofan.
… To je realnost! In tudi ta realnost ne priznava vrednosti človeka, dobre volje, usposobljenosti, karizem, realnost je samo denar in oblast…
Razprava bi nas pripeljala predaleč… in bi namigovala na ideje, ki nimajo nobene zveze z evangelijem; na primer sum, da se navsezadnje ne splača stremeti povsod in vedno dati najboljše od sebe.
Ker za to gre!
A tukaj je vprašanje: zakaj bi dal vse od sebe, če tega nihče ne ceni?
Zakaj bi se dajali v stisko, če tega tako ali tako nihče ne upošteva … ali kot je rekel sam Jezus: »Tudi vi, ko storite vse, kar vam je bilo naročeno, recite: Neuporabni hlapci smo … « (Lk 17,10)?
Smo tudi mi tisti, ki trdo delamo, v upanju, da bomo opaženi, pohvaljeni, nagrajeni?
Kako žalostno je slišati starša ali starega starša, ki svojemu otroku, vnuku obljubi darilo za nagrado, ker je dobil dobro oceno na izpitu… Ne da bi si tega želeli, starši, stari starši & company, otroku, potem pa mladostniku, vcepijo prepričanje, da sta njegova vrednost, njegova zavzetost relevantni in torej potrebni, do te mere, da ju odrasli prepoznajo in »ustrezno« nagradijo!
V govoru na gori – Mt poglavje 5 sl. – mizarjev sin svari svoje vernike, da ne počnejo nečesa, da bi bili ljudje opaženi, cenjeni, hvaljeni: naj bo to miloščina, post, molitev … to je oblika, pravzaprav najhujša oblika hinavščine: delaj zato, da te opazijo.
Edini cilj je ugoditi Bogu, ki vidi v skrivnosti in bo dal pravo nagrado.
In tu smo pri bistvu: Jezus govori o nebeškem kraljestvu, za opis katerega ni zadostna nobena človeška podobnost, niti tista iz današnjega evangelija.
Kar ni na mestu, ko govorimo o končni nagradi – raju, večni blaženosti, svetosti,… lahko temu rečemo kakorkoli hočemo – je to, da v večnem življenju ne veljajo merila sedanjega življenja. V večnem življenju je samo ena vrednota, en cilj, ena nagrada, enaka za vse … Videti Boga! Edino dobro, ki nam manjka v tem življenju, bomo prejeli v naslednjem veku. Vera v nas vžge željo, da bi uživali v tem neposrednem, takojšnjem, popolnem odnosu z Bogom, brez kakršnega koli posredovanja. Ni pomembno, ali smo prvi ali edini, ki smo to darilo izkusili, ali se ga bodo razveselili drugi ali kvečjemu vsi. Kdor prejme obljubljeni maksimum, si ne more želeti ničesar več! Toda, ponavljam in zaključujem, je težko, morda nemogoče, razumeti to razpravo za nas, ki smo še vedno na tem svetu in se spopadamo z dinamiko odnosov, ki jo vsi poznamo in v katero smo, hočeš nočeš, potopljeni do vratu in čez…
Božje poti niso naše poti, Njegove misli niso naše misli… (glej Iz 55,6-9). Svete besede, ki pa nas ne prepričajo popolnoma … Vedno se bo našel kdo, ki bo rekel: “Ja, ampak …”, “ja, ampak …”. In tisti, ki tega nimajo poguma povedati, še vedno mislijo po svoje.
Kaj naj rečem? Razdalja ostaja.
Tako je bilo tudi za Marijo, za Jožefa, za dvanajsterico,… lahko pa rečemo tudi za Abrahama, za Mojzesa… Evangelisti večkrat poudarjajo: niso razumeli, pa so verovali!
Zato so zgledi, ki nam kaj pomenijo ali pa nič.
