Kaj torej storiti, če ne sprejme opomina iz oči v oči? V tem primeru: »Če pa noče poslušati,
vzemi spet enega ali dva s seboj, da se ‘vse reši z besedo dveh ali treh prič’ (Mt 19,15)«.
Prositi moramo za pomoč druge brate. To pomeni iskati tretjo osebo za pomoč pri spravi,
kadar ni možnosti neposrednega dogovora, pomeni iskati avtoritativno besedo drugih, ki
pomaga bolje razbrati, katera je pot do spreobrnjenja.
Če se potem tudi ta način izkaže za nezadostnega, potem – pravi Jezus – se lahko prosi
skupščina, cerkev (ekklesía), da posreduje, da se konflikt reši in da se klic k spreobrnjenju
izrazi z največjo avtoriteto.
Če pa ne posluša niti občestva, niti Cerkve, naj ti bo kot pogan ali cestninar.
Na tej točki kristjan prevzame dvoje odgovornosti, to, da odpusti greh ali ga ne odpusti.
Neodpuščanje je v nasprotju s Kristusovim poslanstvom, ki je prišel na ta svet, »ne sodit,
ampak ga odrešit« (prim. Jn 3,17). Odpuščanje ne pomeni samo priznanje greha ali napake,
temveč dati vsakomur priložnost za spreobrnjenje do zadnjega trenutka svojega življenja.
V svojem »Pravilu« sveti Benedikt priporoča, da ob nepoboljšljivosti brata molimo, da
drugega vrnemo Gospodovemu usmiljenju in moči milosti. Sveta Monika, mati svetega
Avguština, je vse življenje molila in jokala, dokler se njen sin ni spreobrnil.
»Reševanje« brata ali sestre je občutljivo, utrujajoče delo, ki zahteva potrpežljivost in mora
biti navdihnjeno le z usmiljenjem.
Ker smo vsi šibki, smo vsi grešniki in potrebujemo pomoč in odpuščanje. V krščanski in
človeški skupnosti ni čistih, ki pomagajo nečistim, in zdravih, ki zdravijo bolne! Z moralnega
in duhovnega vidika smo vsi v istem čolnu in kot taki se moremo rešiti samo skupaj, kot
ponovno piše Benedikt v Pravilu: »Nihče se ne reši sam od sebe: kakšno bi bilo to odrešenje
kar zadeva samo mene, brez drugih? Kakšno božje kraljestvo bi bilo, da eden vstopi sam,
drugi pa ostanejo zunaj? Kakšna osamljenost, kakšna žalost…
Ravno zato Jezus od svojih učencev zahteva, da so v občestvu, ko molijo. Ni dovolj moliti
drug ob drugem, ni dovolj moliti z istimi formulami ali izvajati enaka dejanja, predvsem je
treba soglašati v ljubezni in biti v občestvu. Takrat je molitev uslišana, kajti kjer je sozvočje
src, tam je Sveti Duh dar, ki je vedno podeljen tistim, ki ga kličejo (prim. Lk 11,13). In nekaj,
dva ali trije, ki molijo v veri Kristusa Gospoda, so dovolj, da je navzoč sam Kristus. Da, Jezus
je navzoč tam, kjer živita ljubezen in dobrodelnost med brati in sestrami, zlasti ko se po vojni
vrne pravi mir med brati v Kristusu in v človeštvu.
Naj nam služi kot spodbuda pri našem delu osebnega in skupnostnega očiščenja, če je
zaznamovano z grehom in zlobo, kar piše apostol Pavel v odlomku pisma Rimljanom, ki ga
danes poslušamo kot drugo berilo besede Božje te 23 nedelje med letom: »Nikomur ne
bodite dolžni ničesar razen da se med seboj ljubite; ker kdor ljubi drugega, je izpolnil
postavo.« Moralno dolžnost moramo čutiti le, če ne ljubimo dovolj. Pravzaprav gre ljubezen
do Boga in do drugih skozi celovito in zvesto izpolnjevanje Božjih zapovedi, kot so »Ne
prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne poželi« in katere druge zapovedi. Vse te dolžnosti so
povzete v zapovedi, ki jo vsi dobro poznamo in na katero se je prav spomniti danes, soočeni
s splošno brezbrižnostjo, do te mere, da ne opazimo tistih, ki trpijo, so lačni, umirajo, so
sami, zapuščeni, zazrti kot mi sami nase: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Če
smo pozorni do sebe, zakaj nismo enako pozorni do bližnjega? Zaključek je tisto, kar apostol
potegne v tem odlomku: “Ljubezen ne škoduje bližnjemu: ljubezen je pravzaprav polnost
postave”. Vse se razume v luči ljubezni in samo ljubezen lahko razsvetli vest in zgodovino
človeštva ter jo naredi zares razumljivo v očeh sveta brez Boga in brez srca.
Zato z vero pravimo: Gospod, popravi me s svojo ljubeznijo.
