S svetnikom na ti: Ljuba sveta Mati Božja!

Ko si otrok, se veseliš rojstnih dni. Zaradi daril, seveda. In česa vse si ne želiš, ko pihaš svečke na torti. Tako neučakano si želiš biti velik in odrasel, da ti leto od enega do naslednjega praznovanja teče vse prepočasi. Ko se teh praznovanj in let nabere za nekaj ducatov, ti ne torta ne darila ne pomenijo kaj dosti. Sam rojstni dan pa … preprosto si vesel, da si živ. Da si še živ! Kajti mnogi tvoji vrstniki so že upihnili zadnjo svečko, ti pa jim hodiš prižigat sveče na pokopališče. Leta pa švigajo mimo tebe kot zvezdni utrinki. Želj pa je vse manj in manj.

Ne vem kdaj se je začelo in razširilo praznovanje rojstnih dni, so pa ljudje že od nekdaj beležili pomembne dogodke in se jih iz leta v leto spominjali. In če je kdo nekaj velikega in pomembnega storil v svojem življenju, s čimer je zaznamoval in obogatil tudi življenja ljudi okoli sebe ali celo ljudi na vsem svetu, potem je jasno, da je rojstvo takega človeka pomemben dogodek, ki se ga velja spominjati.

Učlovečenje, oziroma rojstvo Božjega Sina je seveda pomemben dogodek, ki ni le usodno in odrešilno zaznamoval celotno stvarstvo, pač pa od božjega rojstva dalje pišemo novo zgodovino in štejemo leta. Čeprav je tu treba pripomniti, da ves svet zgodovino deli na obdobje pred Kristusom in po Kristusu, le Slovenci – res ne vem, če še kdo drug – pa ošabno pred našim štetjem in po našem štetju, čeprav takrat, ko naj bi začeli šteti o Slovencih še ni bilo ne duha ne sluha.

Rojstvo tiste, ki je rodila Njega, v katerem se po krstu vsi na novo rodimo, je torej nedvomno pomemben dogodek, vreden, da se ga spominjamo.

Cerkev se svojih svetnikov spominja na dneve, ko so umrli … ko so se rodili za nebesa, torej. In rojstvo za nebesa, ko v polnosti vstopiš v večnost, je – kljub trpljenju, bolečini in mukah, ki znajo biti s tem rojstvom, oziroma s smrtjo povezani – vseeno vesel dogodek. Praznik.

Ljuba moja sveta Božja Mati! Na koledarju le nekaj dni ločuje Veliki in Mali Šmaren, spomin na Vnebovzetje, na dan, ko si se rodila za nebesa, in spomin na dan, ko si se pač rodila. In poslednji rojstni dan je Velik, tisti prvi pa Mali, čeprav je vsekakor pomemben.

Kakorkoli …

Vse najboljše za tvoj rojstni dan, Marija. Obilo žegna. Pa nam ga vrni in izlij na nas,

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več