Jezus ima veliko sovražnikov, večkrat so ga poskušali umoriti, neprijeten je za veliko ljudi, ki
bi ga z veseljem spravili s poti, posredi je predvsem zavist in ljubosumje. Jezus se je dolgo
izogibal, kolikor se je dalo, kakršnim koli neposrednim izzivom, izogibal se je Jeruzalema in
se, kolikor je le mogel, skušal izogniti zaostrovanju spora z oblastmi. Toda na določeni točki
svojega življenja je spremenil smer in projekt (to je zelo očitno v evangelijih). Na neki točki
gre Jezus izzivat svoje sovražnike, gre tja, kjer prebiva moč, gre v sovražnikov brlog: Jezus gre
v Jeruzalem.
Jeruzalem je bil politično in versko središče. Galileja in kraji, kjer je Jezus pridigal, so bili
navsezadnje na stranskem tiru političnih vprašanj tistega časa. Prerok v Nazaretu je lahko bil
nadležen, a ni sodil v veliko politično logiko tistega časa, ni bil problem za Rimljane.
Soočen s Petrovim nerazumevanjem (»Bog obvaruj, Gospod, to se ti ne bo nikoli zgodilo«)
Jezus pokaže, kaj pomeni biti Kristus: dati se do konca! Peter se takrat ni vpraševal ampak je
imel pred očmi vsemogočna Boga, ki zmore vse. Ampak včerajšnjim in tudi sodobnim
učencem šibek, trpeč in smrten Bog preprosto ne gre v slast. Pa vendar – Bog je Ljubezen,
torej je vsemogočen samo v ljubezni! Na križu bo pokazal svojo vsemogočnost. Peter (in tudi
ti, ki bereš), ali si pripravljen ljubiti takšnega Boga? Trpečega v ljubezni?
Peter je zmeden. Po drugi strani pa, kdo od nas se ni nikoli vprašal: zakaj moramo trpeti,
umreti in nato vstati? Zakaj se ne bi takoj osredotočili na vstajenje, ki naj bo tako takojšen
rezultat? Zakaj namesto Jezusa na križu na stene ne obesimo vstalega Jezusa?
Po pričakovanjih vseh bi Mesija premagal sovražnike in prevzel oblast. Vsi so pričakovali, da
bo Mesija izvršil božjo sodbo, kaznoval hudobne in nagradil dobre. Ali niso to morda tudi
naša pričakovanja? Seveda bo Božja pravica res prišla, vendar bo to usmiljenje za vse, ker
Bog Jezusa Kristusa ni samo pravičen, on je »nad pravičnim« in v Bogu nad pravičnostjo ki se
imenuje usmiljenje.
Tu torej Peter odkrito izrazi svoje nestrinjanje: »Odpeljal ga je na stran in ga začel grajati«.
Glagol “grajati” je isti, kot ga pripisujejo Jezusu, ko izganja demone tako, da jih “zmerja”.
Skratka, bodoči poglavar Cerkve je malo preveč drzen! Kritizira Kristusa, si morete misliti.
Peter živi tukaj trenutek človeške prevzetnosti. Zmerja Boga, dovolj je prepričan, da lahko
Jezusu razsvetli prihodnost, ki ga čaka, mu daje predloge, kako naj se obnaša, da bo zares
Kristus. Ali ni to pogosto temeljna drža naše molitve? Opomin Bogu, kako se obnašati kot
Bog? Konec koncev predlagamo Bogu, kaj mora storiti …
Peter mu predlaga, naj odstrani križ in trpljenje, Jezus pa na tem mestu isreče očitek, ki ga ni
nikoli namenil nikomur, niti najhujšemu grešniku. Pravi: »Pojdi za menoj, satan! Ker ne
mislite po božjem, ampak po človeško«.
Tako imenovani “prvi papež” je deležen najslabše možne kritike. Ampak Peter sliši drugače:
»Pojdi za menoj kot dober učenec, hodi za menoj, ne delaj se, da bi mi pokazal drugo pot kot
božjo«.
»Satan« je tista miselnost, ki misli, da lahko obstajajo druge poti zunaj logike ljubezni. Satan
je Jezusu v puščavi vcepil možnost, da živi svoje poslanstvo Mesija, v logiki moči, posesti.
Stati mora za učencem in mu slediti. Vsak na svojem mestu! Jezusova smrt namreč ne bo
nesreča, ali poraz, ampak izbira! Peter je dal glas tisti demonski misli, ki prebiva v srcu vseh
tistih, ki še niso spoznali Gospoda križa. Mnogi kristjani še danes mislijo, da je Satanov boj
proti človeku skoncentriran predvsem na moralni ravni. Namesto tega je bitka, kjer je
njegovo delovanje najbolj skoncentrirano, poskuša ohraniti lažno podobo Boga, ki stoji v
naših glavah, močnega Boga, ki mu dajemo lekcije in mu povemo, kaj bi moral ali česa ne bi
smel storiti!
Ubogi Peter, ali bo razočaran? Kdo ve, a med ljudmi, ki se imajo radi, tako deluje, treba je
imeti pogum, da si poveš resnico, četudi boli.
Jezus je zdaj pripravljen! Tri najbolj trdovratne apostole (Petra, Jakoba in Janeza) bo pripeljal
na goro spremenjenja, pričakovanje njegovega prihodnjega vstajenja.
In kaj se zgodi po tej zanimivi lekciji Petru – Jezus jih je »začel učiti, da mora Sin človekov zelo
trpeti in ga bodo starešine, véliki duhovniki zavrgli, umoriti …«. Bolje bi bilo prevesti, da jim
je “odkril resnico”, ne pa “učil”. Sin človekov pokaže, da mora ljubezen iti do konca, ker
ljubezen deluje tako. Prej se nikoli ne ustavi, to ne bi bila ljubezen! Kdor ljubi, gre do konca.
Peter je v bistvu prosil Boga, ki je ljubezen, naj ne bo Bog. Kaj takega pa si res lahko privošči
samo Peter.
Petru je bilo tudi težko sprejeti Jezusa takšnega, kakršen je bil. Ni bil to, kar so želeli apostoli.
Želeli so ga močnega, le da On ni bil tak. Ljubezen nima pogojev. Ne pravi: “Ljubim te, dokler
si dober!”. Ljubezen pravi: “Ljubim te takšnega, kot si, nočem te spreminjati”. Ljubezen nam
omogoča, da smo to, kar smo, želi pa te spremeniti, da ne ljubiš samo sebe. Bog nas noče
spremenijati, v redu smo z njim tako in Peter se bo vse življenje boril, da bi to razumel.
Oh ti križi.
Jezusove besede so zelo ostre, vendar jih narekuje njegova ljubezen do nas. Jezus vsakogar
vabi, da se najprej odreče samemu sebi, da se odpove tistemu delu nas, ki želi v sebi najti
razloge za življenje; da ne bi imeli muke, ko bi morali sami reševati svoje življenje. Zanikati
samega sebe pomeni dati se v roke tistih, ki so močnejši od smrti.
Jezus vabi vsakogar, naj vzame svoj križ, ki je bil mučenje, namenjeno sužnjem. Križ je bil
velikanska agonija, bil je mučilni instrument za izrinjence iz takratne družbe, edina smrt, ki je
v Svetem pismu veljala za pridržane od Boga prekletih. V evangelijih Jezus nikoli ni prosil, da
bi sprejel križ. Križ ni dan od Boga in se ga ne bi smelo sprejeti kot takega kot si
predstavljamo. Izraz se nanaša na vodoravni tram, ker je običajno navpičen tram bil že
zataknjen na mestu usmrtitve in ko je bila oseba obsojena na to kazen, je morala ista oseba
dvigniti prečko od tal in si jo dati na ramena ter oditi na kraj usmrtitve.
Križ se vedno vzame, nikoli ne da. V evangelijih se Bog, ki daje križ, nikoli ne pojavi in križa
ne smemo sprejeti, ampak prostovoljno vzeti. Prevzeti križ je pomenilo, da nas je družba
zavrnila. Če se ne sprijaznimo z izgubo ugleda, mu ne mislimo slediti, kajti če smo pogojeni s
tem, kar drugi mislijo, s sodbo drugih, nikoli ne bomo svobodni ljudje. Jezus potrebuje
popolnoma svobodne ljudi. Pomeni spoznanje lastne nepopolnosti in nemoči, kar je
priložnost za dialog z Bogom.
Križ je Božja nepredstavljivost. Šele takrat bodo učenci razumeli, kdo je Jezus: On je
neoborožena ljubezen in zato tudi zmagovalec.
