V odlomku iz evangelija, ki ga prinaša današnje bogoslužje, slišimo, da je »Jezus, ko je prispel v pokrajino Cezareje Filipove, vprašal svoje učence: ‘Ljudje, kaj pravijo, kdo je Sin človekov?’«. Vsekakor se Jezus z naslovom »Sin človekov« želi sklicevati na tisti lik Odrešenika, ki ga je prerokoval Danijel (prim. Dn 7,13-14) in ki ga verniki v Izraelu pričakujejo za konec časov. A pomembno je poudariti, da se na ta način tudi skrivnostno distancira do samega sebe, ko o sebi govori kot o drugem, v tretji osebi, brez avtoreference. Učenci poročajo o trenutnem mnenju, ki je v Jezusu videlo preroka (prim. Mt 13,57; 14,5): po mnenju nekaterih naj bi bil Janez Krstnik, vstali od mrtvih, kot je trdil že Herod (prim. Mt 14,2). ; po drugih naj bi bil to novi Elija, veliki prerok, ki ga je Bog na ognjenem vozu odpeljal v nebesa (glej 2 Kr 2,1-18); po tretjih naj bi v njem ponovno živel Jeremija, prerok, ki ga je duhovniški razred svojega časa močno preganjal. Toda po vseh teh odgovorih sam Jezus, tako ugotavlja evangelist, neposredno vpraša učence: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?”. Samo eden izmed njih, Simon Peter, brez oklevanja odgovori: »Ti si Kristus, Sin živega Boga«. V Jezusu prepoznava Kristusa, to je Mesijo, Kralja miru in pravičnosti, ki ga pričakuje Izrael za vse človeštvo; ne le to, ampak v njem spoznava Božjega Sina, torej končnega in dokončnega razodetja Očeta ljudem (prim. Jn 1,18).
Peter te izjave ne daje kot »predstavnik« dvanajsterih, ampak ga je vodila notranja moč, razodetje, ki mu je lahko prišlo le od Boga, kot ga zna prepoznati Jezus: »Blagor tebi, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.” Za spoznavanje Jezusa torej nista dovolj meso in kri (torej ne zadostuje inteligenca, kultura, študij, priprava): potrebna je luč od zgoraj. Ta luč se imenuje vera in je podobna svetlobnemu žarku, ki lahko vstopi le v ponižnega človeka: človeka, v katerem ni zidu ponosa.
No, ravno kot prejemnik tega milostnega daru dobi Simon od Jezusa novo ime Kefa’, Peter, ki ga spremlja natančno poslanstvo: »ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in sile pekla je ne bodo premagale«. Petra, tistega slabotnega moža, ki se je potapljal v vodah jezera, a so mu spremenili ime, da bi označilo natančno poslanstvo (prim. Jn 1,42), je Jezus razglasil za temelj svoje skupnosti, Cerkve in skala, ki je sposobna utrditi njegove brate v veri (prim. Lk 22,32): le po tej Gospodovi volji, ne zaradi svojih osebnih darov, se pojavi kot »prvi« na seznamu dvanajsterih (prim. Mt 10,2) in od samega Gospoda prejme poslanstvo, to je oblast upravljanja: »Dam ti ključe nebeškega kraljestva« in disciplinsko »vse, kar zavežeš na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar razvežeš na zemlji bo razvezano v nebesih.”
Jezusova izbira nas ne bi smela presenetiti: Stara zaveza je polna epizod, ki razkrivajo navdihujoče merilo božjih odločitev. Omejimo se na nekaj primerov: Bog pokliče starca Abrahama in mu da paradoksalno obljubo (prim. 1 Mz 15, 5); Bog pokliče jecljavega Mojzesa in mu ukaže, naj gre k faraonu (prim. Mz 3,10-12); Bog pokliče Gideona, člana najrevnejše družine Manasejevega rodu, in ga pošlje, da se sooči z nevarno agresijo Midjancev (glej sodbo 6, 15-16); Bog izbere Davida, zadnjega izmed Jesejevih sinov, in ga postavi za kralja Izraela (prim. 1 Sam 16, 11-13); Bog se zazre v majhnost služabnice in jo izbere za zibelko največjega dogodka v zgodovini: učlovečenja svojega edinega Sina (prim. Lk 1,26-38). Po istem kriteriju Jezus izbere Petra in ga postavi za vidni temelj svoje Cerkve.
Peter ne bo brez napak in padcev. Vendar nas to ne sme škandalizirati ali voditi k zmanjšanju Petrove avtoritete. Kristusova cerkev torej ne more obstajati, če se ne gradi nenehno na skali, ki jo je izbral sam: Petru in Petrovem nasledniku, ki je papež.Vera nam daje gotovost, da je na tej človeško šibki in krhki skali Kristus s svojim vsemogočnostjo zgradi svojo cerkev. Zaupajmo Bogu in ne bomo večno zmedeni!
Dialog med Petrom in Jezusom privede do molka, ki ga slednji vsili učencem glede lastne mesijanske kvalitete: »učencem je zapovedal, naj nikomur ne povedo, da je on Kristus«.
Ob koncu tega evangeljskega odlomka se vprašajmo: »Kdo je zame Jezus?«. On nas ljubi na edinstven način in nas prosi, da mu popolnoma pripadamo. Bolj kot govoriti o njem, moramo ga ljubiti, pričevati o njem, gledati nanj, da bo poskušal narediti nekaj, kar je on naredil in učil. On je naš prijatelj: ali lahko rečemo enako?
Prosimo Gospoda, naj nam pomaga ljubiti ga in oznanjati veselo novico združeni s papežem, ki je »krmar, ki je premagal viharje zgodovine, ki prinaša pomoč resnice in skrbi za interese vseh državljanov Duha» (prim. G. Marconi).
