Tako se pobere samo človek z železno voljo

Vladimir Anžel, ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava je ob nagovoru za pokojnega Kralja dejal:

˝Pred 33 leti sva se prvič srečala v tedaj še Srednji verski šoli v Vipavi, sam kot mlad učiteljski začetnik, vi kot zrel profesor na višku svoje ustvarjalnosti. V mnogih stikih z vami kot sodelavcu sem zmeraj čutil dobrohotnost in naklonjenost. Čeprav ste bili kralj, nikoli pri vas nisem čutil kraljevske zvišenosti, zaznaval pa veliko visoke življenjske in duhovne modrosti. Te ste si nabirali skozi leta dela v Malem semenišču v Vipavi, v Srednji verski šoli v Vipavi in nazadnje v Škofijski gimnaziji v Vipavi. Seveda tudi z delom v župnijah (predvsem na Slapu) in v stikih z mnogimi ljudmi. V srednješolskih ustanovah v Vipavi ste bili v raznih vlogah (prefekt, profesor, ravnatelj Srednje verske šole, predsednik sveta ŠGV). Bili ste zraven od leta 1953 in doživljali začetne težave Malega semenišča, njegovo ukinitev, ponovno odprtje, ustanovitev Srednje verske šole, kjer ste bili sploh prvi razrednik prvega letnika. Spremljali ste razvoj teh ustanov in potem preoblikovanje v Škofijsko gimnazijo Vipava. Aktivni do preloma tisočletja. V vseh teh letih ste sodelovali z zaslužnimi velikani Malega semenišča, Srednje verske šole in Škofijske gimnazije od dr, Toroša, Breitenbergerja, Pivka, Črnilogarja, Šporna, Zupeta, Požarja, škofa Piriha in sedanjega škofa Jurija, Albrehta, Vinka Lapajneta in še koga. Žal jih je velika večina že pokojna in tudi z vami odhaja ena zadnjih velikih legend vseh omenjenih srednješolskih ustanov v Vipavi.

Dragi g. Franc, pri stikih z vami sem dvakrat ostal brez besed in se počutil prav majhnega. Pred 21 leti smo pripravljali prireditev ob 50 letnici Malega semenišča. Vi ste prispevali zgodovinski pregled. Sam sem pripravljal seznam vseh vpisanih in za enih deset primerov od nekaj čez 500 gojencev nisem vedel kaj narediti. Ali so za posamezno leto bili na seznamu vpisanih, pa jih ni bilo v redovalnici ali obratno, ali jih vmes kakšni dve leti ni bilo na seznamu, pa so se potem zopet pojavili. Takratni rektor Vinko mi je svetoval: »pojdi h Kralju na Slap, on ti bo znal najbolje povedati«. In res pridem na Slap, vam povem kaj me teži. In ste mi za vsakega, tudi za 40 let nazaj, povedal točno: ta pa ta se je konec avgusta vpisal, potem so ga 2. septembra leta 1962 poklicali k vojakom, ker je takrat oblast na vse možne načine nagajala in skušala preprečiti mladim fantom formiranje za duhovniški poklic. Za vsakega ime, datum in kaj se je dogajalo. Za 40 let nazaj. Sami imamo problem za par dni nazaj sestaviti kaj se je dogajalo, vi pa ste imeli res zgodovinski spomin. Drugič sem vas občudoval, ko ste že proti svojim 90 letom, po padcu ali kapi bili na vozičku. Mimo gimnazije vas je na vozičku na obisk v vipavski Pristan pripeljal vaš nečak. Mislim, da me takrat niste niti spoznali. In sem sam pri sebi mislil: g. Franc je pa »bogi«. Bog ve kaj bo z njim? A po par mesecih sem vas videl hoditi (sicer s palico) in sva normalno govorila. Tako se pobere v takšnih letih res samo človek z železno voljo. Sem vas res občudoval kako ste se pobrali. In smo potem še praznovali vaš okrogli življenjski jubilej (90) in kasneje še častitljivo obletnico duhovništva (70).

Dragi g. Franc v imenu Malega semenišča, Srednje verske šole in Škofijske gimnazije Vipava vam izrekam veliko hvaležnost in velik Bog plačaj za vso delo in za vse vaše žrtve za vse ustanove. Veliko hvaležnost izražam v imenu vseh gojencev in dijakov teh ustanov. Hvala tudi osebno za vse stike in izraze naklonjenosti z vaše strani.

Ker pa ste bili predvsem duhovnik, sem prepričan, da ste sedaj pri njem, kateremu ste vse življenje zvesto služili. Zato vam želim, res kraljevskega veselja v družbi Kralja vesoljstva. Nam ostaja upanje, da nam bo naš spomin vsaj približno tako služil kot vam, da bomo imeli vsaj del vaše železne volje do življenja in da bomo na koncu tudi mi deležni vaše in našega Stvarnika kraljevske družbe. Hvala in počivajte v miru! ˝

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več