V soboto je pri 94 letu umrl teolog Franc Kralj, ki je ostal zvest veri in rodu. Rodil se je leta 1929 v Ligu -Marijino Celje. Prelat Franc Kralj je bil zgodovinar in dolgoletni pedagog vipavskega semenišča in gimnazije, ki je leta 2016 na nacionalni televiziji opisal svojo življenjsko pot. Pripovedoval je o tem, kako so jih doma dobili, ker so v šoli morali obleči črno srajco, o šolanju v Gorici in mešanih občutkih ob vkorakanju partizanov v Gorico maja 1945.
Priljubljena oddaja Pričevalci, ki jo pripravlja režiser in novinar dr. Jože Možina, je na ogled tudi na svetovnem spletu. Z Možinovimi filmi imajo sicer na RTVS že leta težave, saj jih včasih umaknejo s spleta, čez nekaj časa pa potem objavijo na drugem mestu. Uradno gre za tehnične napake, česar pa mnogi ne verjamejo, saj se to posebej rado dogaja pri dokumentarnih filmih, povezanih s polpreteklo zgodovino, ki imajo rekordno gledanost. Nedavno je tako zaradi “neurejenih avtorskih pravic” izginil s spleta dokumentarec dr. Valentina Areha o zgodovini Jugoslovanske ljudske armade. Posledica teh umikov in premikanj ni le statistika, saj potem ne vidimo dejanskega števila ogledov, ampak je le-to bistveno nižje. Gledalci pa imajo težave, ker ne morejo po internetu posredovati spletnega naslova oddaje, ki ga v slengu imenujemo link, saj se ta večkrat menjuje. Načeloma pa bi morale vse oddaje biti dostopne na naslovu: https://www. rtvslo.si/pricevalci
Franc Kralj je bil dolgoletni župnik na Slapu in je v Pričevalcih govoril brez dlake na jeziku. “Pretresljivo pričevanje nas navduši v več pogledih. Od spominov na čas fašizma, ki jih je kot otrok preživljal v hribih nad Sočo, do osebnega videnja četniškega, partizanskega in angleškega prihoda v Gorico maja 1945, pa do morečega preganjanja Udbe v ljubljanskem bogoslovju”, pravi avtor oddaje Jože Možina o svojem vipavskem rojaku.
Kot teolog, zgodovinar in geograf je v življenju opravljal več poklicev. Profesor zemljepisa in zgodovine, ravnatelj gimnazije, škofovski arhivar in župnik. “Je izvrsten poznavalec cerkvene zgodovine in avtor številnih razprav ter člankov o zgodovini Koprske škofije vključno z raziskovanjem obdobja z glagoljaškim bogoslužjem. Živo nam opiše svojega očeta, ki je bil avstrijski vojak v prvi svetovni vojni, ki se je boril v domačih krajih na Sveti Gori in Škabrijelu ter v preboju pri Kobaridu v pregonu Italijanov šel mimo domače hiše, a vanjo ni smel stopiti”, še opiše Možina oddajo, ki je bila posneta na Slapu.
Da je postal semeniščnik oziroma da je šel v šole, je pripomogel tudi znani goriški politik Janko Kralj, drugi bratranec očeta Franca Kralja. V Gorici je dočakal viharne čase druge svetovne vojne, pa tudi po dolgih letih vrnitev slovenske gimnazije v času nemške okupacije, kar so dosegli domobranci. Opisoval je, kako so v vasi podpirali partizane, ki so se v začetku sami imenovali četniki. Po osvoboditvi pa se je spominjal partizanskih likvidacij, tudi župnika Izidorja Zavadlava. “To nikakor ni bilo v skladu z našimi pričakovanji. Zato smo se bali osvoboditve. Oziroma tako imenovane osvoboditve. Rešitev smo videli v tem, da odidemo v svet in si tako rešimo življenje. Verjetno smo ostali doma le, ker je prišlo do priključitve Jugoslaviji tako hitro”, je živahno govoril prelat Kralj. V novi državi, ki so jo nekateri sovaščani pričakovali z napovedmi o belem kruhu in nebesih v primerjavi z angloameriško zasedbo, pa so nastopili pomanjkanje, prepovedi gibanja in nadzor tajne policije, se je spominjal Kralj. “Naše življenje je bilo usmerjeno proti Furlaniji, Gorici, Krminu in Čedadu. Potem pa je bila tu postavljena železna zavesa. Na meji so streljali. Pojavila se je brezposelnost. Mladi so začeli množično bežati čez mejo v Italijo. Že ob priključitvi je četrtina prebivalstva naše fare odšla v svet. Potem pa so ponoči skupine po 10, 15 ali 20 mladih bežale čez mejo. Ostali so le najbolj uporni”, je povedal.
Kralj je doživel tudi najbolj svinčena leta komunizma v Ljubljani, kjer je nadaljeval študij bogoslovja. O prvem stiku z Ljubljano pravi: “Primorci nismo mogli zatajiti svoje narave. Kot otroci sonca smo v lemenat prinesli več življenja in razposajenosti. Ljubljanski bogoslovci so bili bolj tihi. Razumljivo, saj vemo, kaj jih je morilo. Mi smo bili bolj klepetavi, polni smeha, pa tudi pesmi. Škof Vovk nas je imel rad”. Spominja se lepih občutkov življenja v središču slovenstva po toliko letih prepovedane slovenščine. “Dokler ni prišla vmes Ozna, ki je hotela med bogoslovci za vsako ceno dobiti ljudi, ki bodo plesali, kot bo oblast narekovala. Bogoslovci smo bili razdeljeni. Ljubljanski so bili odločno proti ustanovitvi sekcije Ljudske študentske mladine, LŠM. Štajerci so bili za. Mi pa smo bili nekako brez glave, saj nismo imeli administratorja – Močnika so namreč pognali čez mejo, Toroš pa še ni bil imenovan. Navajeni pa smo bili ubogati predstojnike. Prodekan dr. Fabijan nas je prosil, naj vstopimo, in obljubil, da bo delovanje sekcije sprejemljivo za Cerkev. Potem pa je prišel odlok, da se LŠM priključi Zvezi komunistične mladine Jugoslavije, SKOJ. In Primorci smo, spet enotno, izstopili iz LŠM. Udba je potem začela vdore v lemenat, zasliševanja in aretacije. Leta 1951 je malo manjkalo, da bi teološko fakulteto ukinili. Za dva meseca, celo poletje, so nas zaprli v hišni pripor in onemogočili nove maše. Potem so 1952 fakulteto izključili z Univerze”, je opisal tiste čase prelat Kralj.
Možina ocenjuje: “Gre za pomembno, zanimivo in podrobno pričevanje o delovanju Udbe v ljubljanskem bogoslovju. Kralj nam opiše vsemogoče pritiske in mučenja, ki jih je Udba izvajala, da bi pridobila sodelavce v duhovniških vrstah. In nekateri so pod pritiski klonili. Ne pa tudi škof Anton Vovk, ki se ga Franc spomni, kako je bil ožgan po udbovskem napadu in zažigu v Novem mestu. Kralj pove tudi, kako so mu udbovci zasegli paket, v katerem mu je sorodnica iz Amerike poslala pripomočke za njegovo novo mašo, saj so komunistične oblasti kelih in mašniški plašč interpretirali kot promocijski material. To je zanimiva in pretresljiva izpoved duhovnika, ki je preživel teptanja različnih režimov, a ostal zvest veri in rodu”.
