Obhajali smo vero Marije Vnebovzete; danes obhajamo vero druge žene, tokrat tujke, ki nas kakor Marija preseneča a preseneča tudi Gospoda…
Davidov sin se ne more upreti veri takšnega kova in naredi čudež. Tako kot Marijo tudi njen sin imenuje Kanaanko »ženska«: izraz, ki ni slabšalen, nasprotno, potrdilo spoštovanja močnejšega spola, osebnosti, obdarjene s pogumom, v uveljavljanju ljubezni do bolne hčere in do Tistega, ki jo edini lahko ozdravi.
To se zgodi, ko pustimo veri, da vodi naša čutenja, misli in dejanja.
Tako evangelij kot prvo berilo oznanjata, da odrešenje ni privilegij ljudstva, ampak je poklicanost vsega človeštva.
Danes koncept univerzalne odrešitve ne dela več takšnega vtisa – ali pa ga morda za koga še vedno …; vemo, da so v starem Izraelu tujca preudarno in ljubosumno držali na robu izbranega ljudstva; Izrael je ljudstvo, ki ga je izbral Bog, ne samo kot prvino odrešenja, temveč kot edinstvenega in izključnega prejemnika odrešenja.
Spominjam se (žal) znane dogmatične trditve predkoncilskega katolicizma: »extra Ecclesia nulla salus!«, zunaj Cerkve ni odrešenja! čemur pa je sledila druga programska izjava: “Compelle intrare!”, prisili jih, naj vstopijo!…
Takšna je bila naša vera; in na podlagi te vere je misijonska Cerkev pokristjanjevala (nasilno) ljudstva vseh ras in barv, od časa, ko je Kolumb odkril Ameriko, do zore II. vatikanskega koncerna.
Nobeno ljudstvo, nobena kultura, nobena vera se ne morejo sprenevedati, da je imuna na takšen sindrom, ki bi ga lahko opredelili (sindrom) identitetnega privilegija. Zgodovina ver, pa tudi vojn, ki so okrvavile svet do pred slabim stoletjem, pričajo o prepričanju zmagovalcev, da je Bog blagoslovil njihov narod, njihov rod, njihovo vero, proti vsem. Tako se dogaja žal še v današnje dni, čemur nam je v razmislek tudi kriza migrantske politike in raznih novodobnih ideologij prebujenstva in ideoloigije LGTBQ+ – ki je v svojem jedru nekakšna religija.
Klasična Grčija je rodila velik pojav helenizacije Evrope, Azije in Severne Afrike. Potem je bil na vrsti Rim; sledilo je tisočletje Svetega rimskega cesarstva. Toda že v sedmem stoletju se je na obzorju pojavila nova verska in politična velesila, imenovana islam: bitka za bitko, zmaga za zmago, vzklikajoč “Alah je velik!”, ko so otomanske čete vdrle na našo celino in oblegale Dunaj, zadnji strateški branik krščanske Evrope. Kje je danes takšen branik?
Ob koncu drugega tisočletja je napredek nacizma grozil vsemu svetu in teroriziral vest s tistimi strašnimi besedami: Gott mit uns!, Bog je z nami! Da ne omenimo še komunizma z milijonskimi žrtvami po svetu in tudi pri nas.
To so dejstva, ki smo se jih naučili v šoli, pa tudi iz pripovedi naših staršev.
Seveda rane ostajajo in spomin še čaka na celjenje.
Upamo, da ozdravitev ne bo povsem izbrisala spomina.
Krščanska vera nas uči, da je odpuščanje neposredno sorazmerno s spominom na prejeto žalitev. Odpustiti torej ne pomeni pozabiti; nasprotno: odpuščanje se hrani s spominom! Prejeto zlo odpuščamo prav zato, ker se ga spominjamo!
In vedno bomo morali odpustiti, prav zato, ker se ga bomo vedno znova spominjali. Spomin je jamstvo – morda edino – da naš um ostane luciden. Ko ta človeški »pomnilnik« (hard disk) začne izgubljati podatke … je to slab znak! A žal se to dogaja, ker za mnoge zgodovina ni več učiteljica življenja.
Pot odpuščanja se ne bo nikoli končala! Dokler bo vera na zemlji, bo delo odpuščanja ostalo na Cerkvi in kristjanih.
Tu smo spet pri evangeliju: Jezus je Izraelec v enem kosu, zato spoštuje Mojzesovo postavo, a najprej izvršuje voljo svojega Očeta in oznanja odrešenje, začenši s svojim ljudstvom iz Jeruzalema.
Ta izbira je popolnoma v skladu z Božjim srcem, ki ima raje najmanjše, šibkejše, odrinjene, tiste, ki nič ne štejejo, …
Palestina je za Rim – priznajmo si: predstavljala le breme, strošek, stalen vir glavobolov za večno mesto; v geografiji imperija je bil Izrael obrobje, zadnja rimska postojanka; provinca, revna z naravnimi viri, pa še zatirana z davki, ki jih predpisuje judovski kult,…
Lahko ugibate, da za uradnika prestolnice prejeti položaj guvernerja tistih pustih in od Boga pozabljenih step zagotovo ni bilo prestižno napredovanje. V resnici se zdi, da je bil Poncij Pilat, znan po svoji brutalni in nediplomatski naravi, v bistvu odstranjen iz Rima – kot pravijo: “promoveatur ut amoveatur” – ker ga ni maral rimski senat in tudi sam cesar ne.
Na drugi strani pa je bila za Izraelce veliki moči duhovniške stranke dodana še moč cesarskega predstavnika; in potem davki, vojaške legije vedno v vojni in še upori zelotov; in to absurdno, zločinsko malikovalstvo, plačano cesarju, ki je v vseh pogledih enačen z Bogom.
“Mogočne je strmoglavil s prestolov, povzdignil je nizke!” Kaj se to uresničuje? Morda na duhovni ravni, na dolgi rok pa tudi lahko kankretno.
Bog je poslušal jok ujetnikov, kakor je poslušal Jožefovo hišo v dneh suženjstva v Egiptu; Bog je poslal svojega Sina, tja, v Palestino; Ali veste, kako Izaija v svojih prerokbah imenuje Palestino? “Jakobov mali črv, Izraelova ličinka” (41,14sl). Ali razumem prav?
Ko bodo apostoli zaključili Kristusovo poslanstvo, ga bodo nadaljevali »do konca zemlje« drugi, tudi z mučeništvom, kajti učenec ni nad Učiteljem.
Če se vrnemo k dialogu med Gospodom in Kanaanko, kjer je jasno, da sta subjekta v diametralno nasprotnih položajih, se vprašajmo: zakaj med številnimi Jezusovimi srečanji Matej v svoj evangelij vključi prav tega, ki bi predstavljal pristranskega Mesija?
Iz Apostolskih del izvemo, da je v zgodnji Cerkvi izbruhnil spor med Pavlom, ki si je prizadeval za oznanjevanje brez meja, in Petrom, ki je bil prepričan, da se je namesto tega primerno obrniti le na obrezane.
Poznamo izid te razprave: Pavel je postal apostol poganov, Peter pa je še naprej oznanjeval kristjanom, ki so se spreobrnili iz judovstva.
Ampak, ali je potem dilema med Jezusom in Kanaancem, je to res samo izmišljeno?
V resnici je problem drugotnega pomena.
Pomembno je dojeti razpoloženja obeh sogovornikov: predvsem vero ženske, vero, ki je pripravljena narediti vse, vero, ki je zadovoljna tudi z drobtinicami, ki padajo z mize gospodarjev.
Kajti kar je za lastnika mize samo drobtinica, za tistega, ki jo sprejme s ponižnim in hvaležnim srcem, je (ta drobtinica) zaklad na polju, je dragoceni biser,… je kraljestvo nebes.
»O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!«
Presenečni? Upam, da ne.
