Kontekst Janezova evangelija v 6.poglavju govori o Jezusu kot “Živem kruhu, ki prihaja iz nebes”, obogati današnji praznik in lik Marije, Gospodove Matere.
Cerkev nas namreč vabi, da povzdignemo tistega, ki je bil spočel v devištvu, da ga potem pazimo in ohranjamo, kakor je bil oblikovan za zemeljsko življenje, isti živi kruh Jezus Kristus, učlovečeno Besedo, ki je v njej postala Dete. In to se je zgodilo v Betlehemu, katerega ime pomeni “hiša kruha”.
Skratka, Marija je spočela tistega, ki se nam bo ponudil kot Hrana, Kruh, Resnice in Življenja, ki je prevzel našo človeško podobo, da bi delil vse z nami; Marija je v človeški rasti in oblikovanju vzgajala tistega, ki je izkusil pomen materialnega kruha in se nato ponudil kot hrano za večno življenje, Maria kot mati in vzor v Cerkvi goji upanje in neizpodbitno zaupanje v ta kruh, ki je njegov Sin, ki se mu prilagaja iz dneva v dan, se z njo hrani in spodbuja vse nas, da jo ljubimo. Kot Brezmadežna in Gospodova Mati nas spodbuja, naj se vedno hranimo s telesom njenega Sina, da se okoristimo s to nepogrešljivo hrano sedanjega življenja, ki odpira vrata večnosti in je sama polog za večno življenje.
Prav o tej večnosti, ki jo zagotavlja živi kruh, nam govori Marija danes, na ta poseben praznik svojega vnebovzetja v nebesa. V njem nas spodbuja ne samo, da najdemo nadaljnjo spodbudo, da vzamemo Kristusa kot živi kruh in zdravilo nesmrtnosti, ampak da tudi na samo večnost gledamo kot na doseženi cilj: pravzaprav je Marija povzdignjena kot Tista, ki je pridobila najprej za ljudi posebno slavo večnega življenja: Ona, ki je po svojih zaslugah zdaj povzdignjena v nebesa, povzdignjena v najvišje dostojanstvo in oblečena v neomejeno slavo raja. Konkretno nam ta praznik Marijinega vnebovzetja sporoča, da je bila Marija vzeta, torej povzdignjena v nebeške sfere ne samo z dušo, ampak tudi v svoji telesni razsežnosti. Tudi Marijino zemeljsko telo je bilo povišano, obvarovano staranja in skupne usode gnitja, ki je namenjena vsem človeškim truplom. Duša in telo Marijino sta bila vzeta v slavo. Poseben privilegij, ki nam ga Sveto pismo omogoča, da vidimo, podeljen tudi drugim likom, kot je Elija in drugi, vendar se izkazuje spoštovanje Devici, ki ji vsa ljudstva pojejo čast zaradi zvestobe, ki jo je izkazala njenemu Sinu od časa Oznanjenje angela.
Vedno združena s svojim Sinom Jezusom Kristusom v boju proti zlu in pri odrešenju človeka, tesno udeležena v odrešilnem trpljenju Kristusa na križu in nenehno povezana z njim v delu odrešenja in odrešenja, se Marija nenehno bori proti vsem vrstam negativnosti, sooča se z izzivi nevarnosti in nepričakovanega, živi izkušnjo bolečine in solz. V nenehnem sledenju Kristusu je Marija udeležena v težavnosti njenega odrešenjskega poslanstva in se še pred tem, v trenutku angelovega oznanjenja, namerno odpove osebni varnosti in lahkotnosti, značilni za mlado dekle, zavedajoč se, da se izpostavlja nenehnemu tveganju za rast Božjega kraljestva. V Mariji je vztrajnost v zvestobi in odločnost v poslanstvu Matere in prve Gospodove učenke. Vse to lahko doseže le nagrado dokončne slave, sorazmerno z njenimi odrekanji in njenim trudom.
Nagrada poveličevanja ne le v njeni duši, ampak tudi v njenem telesu, ki je obvarovano pred pokvarjenostjo. Vzvišena, povzdignjena v telesu in duši, povzdignjena v nebesa. To lahko rečemo le za Jezusa Kristusa. Bila je še vedno bitje kot vsi drugi, vendar jo je treba zaradi zgoraj omenjenih zaslug postaviti v dimenzijo izjemne slave. Res, kako je lahko Telo Nje, ki je gostila Božjega Sina, trpelo nespoštljivo in nedostojno ravnanje? Kako bi lahko zamenjali posmrtne ostanke Nje, ki bi jo vsi rodovi imenovali blažena, z gnitjem zemeljske zemlje? Bog, ki je usmiljenje in nepopisna ljubezen, je moral svoji Materi nujno rezervirati cilj, enak zaslugam ljubezni in zvestobe, ki ju je vedno izkazovala v svojem zemeljskem življenju.
In zato je papež Pij XII. leta 1950 Marijino vnebovzetje naredil za obvezujočo resnico in razodeti nauk (dogmo), tudi v skladu s starodavnimi homiletičnimi pričevanji Germana iz Konstantinopla in Epifanija iz Salamine ter z različnimi pričevanji, ki jih ponuja cerkveno izročilo. Vendar ne gre za neko doktrinarno vsiljeno resnico nenadoma vrženo v nas od zgoraj, do katere se od nas zahteva nekritično pasivno spoštovanje, temveč za resnico, na kateri je krščanska skupnost vedno zakoreninjena že od antičnih časov in ki je ni mogoče tajiti, če upoštevamo vrline in zasluge same Device v primerjavi z velikodušnostjo hvaležnega Boga ljubezni.
V Marijinem vnebovzetju nam Bog ponazarja konkretno možnost večnega življenja, daje nam plačilo slave in večnosti v skromni in preprosti osebi dekleta, ki nam ni daleč po zemeljskih prednostih in vrlinah; spodbuja nas, naj vztrajamo v boju vere, da bi nekega dne lahko prejeli venec slave (2Tm 4,7-9). Vendar pa večnost ustreza tudi kruhu življenja, Jezusu v evharistiji, v kateri je vsebovana, in tu nas Marija Vnebovzeta nagovarja, naj se hranimo s tistim elementom, ki ga je blaženi Carlo Acutis opredelil kot »cesto v nebesa«, pravi Živi kruh Jezus Kristus.
