Šele po tem, ko so se zgodili dogodki Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, je krščanska skupnost pod vodstvom dvanajstih apostolov globoko razumela pomen tistega nočnega prehoda po jezeru, ki so ga vznemirjali valovi in nasprotni veter, s prikazovanjem Jezusa, ki hodi po vodi.
Krščanska skupnost je razumela, da je bil dar Jezusa predstavljen v petih hlebcih in dveh ribah, ki jih je Jezus ponudil množici pet tisoč mož ne da bi šteli ženske in otroke, in svojim učencem. V luči Kristusove »pashe« je ta čudežna pojedina spomnila krščansko skupnost na zadnjo večerjo, ko so apostoli delili kruh in vino, ki sta postala po besedah njihovega Učitelja njegovo darovano telo in kri, prelita za novo in večno zavezo. Dvanajsterica je člane skupnosti spomnila, da se je po zadnji večerji zgodila drama ločitve: Juda je izdal in izročil Jezusa za trideset srebrnikov, Peter ga je trikrat zatajil, učenci so zbežali, razen ljubljenega učenca Janeza. Noč v vrtu Getsemani je bila napovedana že z Jezusovo samotno nočjo na gori, ko je molil iz oči v oči z Očetom, potem ko je povzročil, da so bili kosi kruha in rib v izobilju in potem, ko je odpustil množice in prisilil svoje učence, da stopili v čoln in se ponoči odpravili po Tiberijskem jezeru, da bi dosegli drugo obalo. Njihova utrujenost zaradi visokih valov in nasprotnim vetrom, ponoči, sami, brez Jezusa, so se spomnili, kaj se je pravzaprav zgodilo v dneh trpljenja. Njihovo samotno veslanje po razburkanem jezeru je bila napoved preizkušnje njihove vere, medtem ko se bo Jezus, združen z Očetom, ločen od svojih učencev, soočil z nočjo sojenja, obsodbe, križanja in smrti na križu. Jezus se je soočil s to dramatično izkušnjo fizično sam, toda duhovno združen z Očetom, z zaupljivo izročitvijo Njegovi volji do svojega zadnjega diha. Nenaden pojav Jezusa, ki je hodil po vodi, pa je bil napoveden znak njegove zmage nad zlom in smrtjo na križu. To je bila napoved njegovega vstajenja.
Zato je še kako pomembna naša hvaležnost za vero, ki jo izpoveduje krščanska skupnost. Pomislimo na skupino učencev in tudi množica, ki so se nasitile kruha in rib. Jezus primora svoje učence, da ponoči s čolnom odplujejo brez njega. Tako kot se je Elija nasitil s kruhom in vodo in se je okrepčan s to hrano podal na goro Horeb (1 Kr 19,6-8), tako so se učenci, nasitili s hlebci in ribami, odpravili na pot na čoln. Elija je bil na gori, med močnim vetrom in gromom, potresom in ognjem (1 Kr 19,11-12). Učenci so bili na jezeru, sredi viharja grozečih valov in nasprotnih vetrov, v trdi temi (Mt 14,24). Tako kot je Elija prepoznal Božjo navzočnost v lahnem vetriču in v mirni tišini gore (1 Kr 19,12), so tudi učenci Jezusa prepoznali kot Božjega Sina šele, ko je stopil v čoln in jih skupaj s Petrom rešil pred potopom tako, da jih je pomirili in čoln se je ustavil v lahnem vetru in v popolni tišini jezerskih voda, v katerih je vladala moč njegove božanske prisotnosti (Mt 14,32). Tišina in mir Elijevega srca, polnega božanske navzočnosti na gori Horeb, ustrezata miru in izpovedi vere učencev sredi istih voda, sprva grozečih, zdaj spremenjenih v mirne vode, znamenje polnega občestva s Kristusom, Očetovim sinom. »Tisti v čolnu so se mu poklonili in rekli: ‘Resnično si Božji Sin!’« (Mt 14,33).
To je popolnoma ista individualna izpoved vere, ki jo izreče Peter, ko bo Jezus v nadaljevanju evangelijskega poročila vprašal učence: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” Peter je odgovoril in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!« (Mt 16,15-16). Toda Peter je kljub pravilnemu odgovoru, tako kot je omahnil med hojo po vodi in strmel v Jezusa, tudi ob tisti kasnejši priložnosti pokazal, da si je Jezusovo mesijansko identiteto razlagal na napačen, satanski način, saj absolutno ni mogel sprejeti možnosti trpljenja Jezusovega služabnika. Potem pa je Petrovo dvomljivo vero ob prvemu oznanilu trpljenja Učitelj »nasilno« razkrinkal in ga posvaril z besedami: »Poberi se od mene, satan. Žališ me, ker ne misliš kot Bog, ampak kot ljudje« (Mt 16,23).
“Ti si res Božji Sin!” (Mt 14,33b): gre za popolnoma isto izpoved vere, ki so jo takoj po Jezusovi smrti na križu izrekli rimski stotnik in tisti vojaki, ki so stražili razpelo: »Res je bil to Božji Sin« (Mt 27,54b).
Odmevajo besede apostola Pavla, ki se v pismu Rimljanom v devetem do enajstem poglavju sprašuje, zakaj toliko Judov, tako kot on, varuhov celotnega izročila Stare zaveze, ni verovalo v Jezusa, medtem ko so namesto tega pogani navdušeni. A se je držal napovedi njegove smrti, pogreba in vstajenja ter priznal Jezusa Kristusa za Božjega Sina, Gospoda vsega človeštva in vsega stvarstva: »Govorim resnico v Kristusu, ne lažem in moja vest mi pričuje v Svetem Duhu: V srcu imam veliko bolečino in nenehno trpljenje. Zares, rad bi bil sam preklet, ločen od Kristusa v korist svojih bratov, svojih sorodnikov po mesu. So Izraelci in imajo posinovljenje, slavo, zaveze, zakonodajo, čaščenje, obljube, očake; iz njih prihaja Kristus po mesu, on, ki je nad vsem, Bog blagoslovljen na veke. Amen« (Rim 9,1-5).
Danes smo pa mi povabljeni k hvaležnosti za tiste brate in sestre, ki so nas v zgodovini našega življenja vzgajali, da z veseljem izražamo osebno vero v Kristusa Jezusa, našega Gospoda, Očetovega Sina. Če bo vsak od nas kmalu rekel v prvi osebi: “Verujem”, je to dolžan zaradi občestva z vso krščansko skupnostjo, ki jo dolguje skupni veri vernikov, ki sestavljajo Cerkev, ki še danes, sredi številnih viharjev in nasprotni vetrov kulture samouresničevanja, individualizma, malikovanja denarja, iluzorne brezpogojne svobode tistih, ki verjamejo, da so samozadostni, pričajo o gotovosti Kristusovega gospostva nad vsako vrsto človeškega vznemirjenja z besedami: “Resnično si Božji Sin!”.
Ničesar ne moremo jemati za samoumevno, kajti kakovost skupnega pričevanja vere naše krščanske skupnosti, ki je vstavljena v ta svet, primerljiv z razburkanim morjem, je odvisna od naše individualne odgovornosti kot krščenih in birmanih kristjanov, ki se želijo nenehno hraniti s hrano Kristusove besede in njegovovega evharističnega telesa in kri.
Apostol Pavel je v sebi trpel zaradi pomanjkanja vere v Kristusa s strani mnogih Izraelcev: imeli so vse na voljo, da bi lahko verjeli v Kristusa, pa niso. Enako lahko danes rečemo za mnoge naše brate, sestre, sorodnike, prijatelje. So katoličani, imajo na razpolago Sveto pismo, imajo dar zakramentov, dar skupnosti, imajo možnost poglobitve vere v Boga Jezusa Kristusa, Očeta, zedinjenega s Sinom v Svetem Duha, imajo dar božanske prisotnosti Duha v sebi. Toda vse te darove zadušijo ali zavračajo, raje živijo razdrobljeno versko izkušnjo v množici možnosti, ne da bi čutili in potrebovali okus po cerkvenem občestvu. Neke vrste samozadostniki.
Naša odgovornost je zmanjšati mejo dvoma naše osebne vere med brezpogojno predajo vstalemu Kristusu in strahom.
Za nas, ki prepoznavamo prejete darove, za nas, ki čutimo veselje pripadnosti skupnosti vernikov, ostaja izziv pristnega življenja naše osebne vere in pri tem nam pomaga in nas tolaži Petrovo pričevanje.
Petrova osebna izkušnja se pojavi v vsej tej skupni zgodbi evangelijskega poročila.
Pomaga nam razumeti, iz česa je sestavljena naša zelo osebna izkušnja vere, vedno podprta z našim občestvom z drugimi Kristusovimi učenci. Vera pomeni zaupanje v izročilni odnos v vstalega Sina.
Kakor se je Jezus v intimnosti in samoti svoje molitve z zaupanjem izročil Očetu, da bi se soočil s temno nočjo svojega trpljenja in smrti na križu, tako je vsak od nas osebno poklican, da se z zaupanjem izroči vstalemu Kristusu v lastnem boju, ki ga deli z drugimi, da vesla proti toku v nemirnih vodah obstoja na tem svetu.
Toda osebna izkušnja vere, gledano na Petrovo, niha med dvema polarnostima, to je med zaupljivo predanostjo Kristusu Gospodu in strahom. Nasprotje zaupanja v predanost vstalemu Kristusu, zmagovalcu nad vsemi oblikami trpljenja in smrti, je strah. Strah paralizira in utaplja, zlasti ko se mora vsak od nas nujno soočiti s svojo ranljivostjo in s krhkostjo svojega eksistencialnega položaja ter s pogojenostmi, ki močno zmanjšujejo iluzijo brezpogojne svobode. Ali ko je vsak od nas prisiljen iti skozi preizkušnje življenja, ki ga določajo tolike pomembne izgube. Če je pogled uprt samo v nemirne vode človeškega bivanja, se pogrezne v depresijo in resignacijo, ko misli, da je Jezus Kristus »ni me tukaj« v viharjih osebne in človeške zgodovine. Ali pa se potopi v iluzijo, da to počne sam, misleč, da “samo jaz moram rešiti probleme svojega življenja”. Res je strašljivo biti v tej situaciji.
Med mojim pogledom, uprtim in zaupanim v Kristusa Jezusa, in mojim pogledom, uprtim v nemirne vode in vetrove mojega življenja; med mojo predajo Kristusu in mojo predajo strahu, da me bodo prevzeli boleči dogodki v življenju, je DVOM. Za vsakodnevno izkušnjo osebne vere je značilen dvom. Redke in zelo dragocene so situacije, v katerih izpraznimo svoje srce in se povsem zaupamo delovanju Svetega Duha, ki je prisoten v vsakem od nas, radikalno in brez sence dvoma spoznamo, da je Jezus Kristus Gospod našega obstoja in da je On “jaz sem tukaj”, ker je vedno tam, da zmagoslavno hodi nad vsako bolečo ali radostno teksturo naših človeških odnosov. Pogosto postavimo svoj ego v ospredje, in ne zaupamo, da je vstali Kristus v našem težavnem obstoju. Kristus nas vabi, da mu gremo z zaupanjem naproti, hodimo po bolečih dogodkih tkanja naših odnosov, znamo ohraniti kontemplativno odmaknjenost, ki izhaja iz gotovosti, da je On že zmagovalec nad vsako težavno in vznemirjeno situacijo bolečine in ločenosti. Če smo v dvomih, se ne uspemo zaupljivo in brezpogojno izročiti vstalemu Kristusu. Naša vsakodnevna vera je vse preveč oblečena v dvom. Vera, razumljena kot dvom sicer ni načeloma negativna. Je recimo znamenje tistih, ki iščejo resnico in pravi smisel svojega obstoja. Meja dvoma o gotovosti »Tukaj sem« vstalega Kristusa v vseh situacijah našega življenja se mora manjšati: v sebi ohranjajmo spomin na to, kolikokrat smo zakričali kakor Peter: »Gospod, reši me« (Mt 14,30) in počutili se bomo odrešene, povzdignjene, prijete za roko in popeljane nazaj z vstalim Kristusom v zanesljiv čoln cerkvenega bratstva, čoln, ki vedno čaka, da ga najdemo, počitek in udobje na naši iskalni poti.
Prosimo za milost Svetega Duha, da bi se zavedali priložnosti, ko se je vstali Kristus razodel v našem življenju po svojih angelih, ki so »cerkveni udje« njegovega telesa, združeni v ljubezni po evharističnem telesu. Pomislimo na naše brate in sestre iztegnjenih rok, da bi nas odrešili, da bi nas dvignili iz različnih utopitev življenja, da bi zmanjšali v nas mejo dvoma o naši brezpogojni izročitvi Kristusu, našemu Gospodu. Zato se vera krepi le v obečstvu, v čolnu na sedanjem Tiberijskem morju.
