Prekinili smo neprekinjeno branje Matejevega evangelija, da bi obhajali ta tako lep in pomemben praznik: Gospodovo spremenjenje. Verjamem, da ima ta praznik v luči današnjega evangelija cilj, da se okopamo v resničnosti. Spremenjenje je prav to: odstraniti tančico s tega, kar Jezus v resnici je, torej pomagati odstraniti tiste pasti, ki smo jih nadeli na Boga, tiste ideje o Bogu, ki so bolj človeške kot Božje same … prah zgodovine ima lahko v mnogih primerih tudi določen čar, a jasnost evangelija ima zagotovo veliko več!
Preoblikovanje ne pomeni le spreminjanja… je nekaj več, v načinih in vsebinah; evangelij nam pravi, da v svetu, ki je tako obseden s potrebo po spremembah (ni naključje, da t.i. družbena omrežja vabijo k spremembi profilne slike, naslovne slike itd. itd.) tisto, kar je odločilno, ostaja preoblikovanje, ne spreminjanje.
V komentarju na tej evangeljski strani sem prebral, da Jezus tukaj daje prosto pot Božji navzočnosti, skrivnosti luči, ki prebiva v njem. Ob vsem tem mi dejstvo, da so papež Frančišek in njegovi sodelavci pomislili na glagol preobraziti kot na enega izmed glagolov, ki označujejo pot Cerkve v tem desetletju, daje veliko misliti in upati.
Trije Jezusovi učenci so simbol Cerkve na poti k spremenjenju, ki tvega, da se bo ustavila v čarobnem trenutku (»kako lepo nam je tukaj…imamo vse kar potrebujemo! Naredimo tri šotore«), namesto tega pa je poklicana, da se spusti v dolino in sledi svojemu Gospodu, ki si ne želi Cerkve, ki bi stala tam na gori, ki bi morda nostalgično rada obujala dobre stare čase, ampak, nasprotno, želi Cerkev, iz katere prihaja Božja luč in vdira, prežema vsakega človeka. Spremenjena cerkev (spremenjena oseba), tako kot Jezus na gori, nima česa skrivati in se pokaže takšna, kot je … spremenjena, ker je resnična, spremenjena, ker se pokaže v vsem svojem sijaju. Naj torej sveti obraz Cerkve in naj sveti obraz vsakega izmed nas! Morda so to Božje sanje, da Jezusov obraz še naprej sveti!
Kdaj zasije Jezusov obraz?
– Ko se evangelij oznanja z veseljem … včasih se iščejo kdo ve kakšne strategije in namesto tega bi bilo dovolj, da smo bolj evangeljski, preprosto bolj evangeljski, kajti kakršna koli bo prihodnost, evangelij ne bo manj potreben, ampak vedno bolj potrebno, ne manj aktualno, ampak bolj aktualno. Tudi Oče, ki nima obraza, ima pa glas, na neki točki izgine za glasom Sina: poslušaj ga!
– Ko so izvori (evangelij, prva skupnost) fiksna točka, na katero se je treba nenehno sklicevati, in današnje oblike, ki so lahko drugačne od tistih iz preteklosti, v vsakem primeru posodobijo pot, ki jo je prehodil Jezus, ne druge, in takoj pokaži današnjemu človeku obraz Boga, ki ga je razodel Jezus, ne drugega!
– Ko kot Jezus pustimo, da se vsa beda ljudi razkrije pred njegovo Cerkvijo in se z njegovim lastnim sočutjem odločimo, da bomo preživeli s popolno predanostjo. Ne smemo pozabiti, da so Jezusovi čudeži znaki predanosti, ne samo (in predvsem) moči. Po evangeliju je Jezusova predanost ljudem svetlo zrcalo Božje ljubezni do vseh: bolnikov, grešnikov, tujcev, zmedenih ljudi ko so kakor ovce brez pastirja.
– Ko za poslanstvo vseh časov hodimo po poti, ki jo je začrtal Jezus, ki je najprej srečeval ljudi na cestah in v vaseh. Nočem reči, da svetišča in geste niso pomembne za dobrodelnost, kajti Jezus nikoli ni govoril o breztelesnih srečanjih, torej brez svetih krajev, svetih tem, svetih gest. A teh vidikov enostavno ni poudarjal, teh vidikov ni absolutiziral, temveč je skušal, nasprotno, usmeriti pozornost od svetih dejanj k odnosom, od svetišča k svojemu Telesu, od kamnite cerkve k cerkveni skupnosti ljudi, od sveto življenju, od veličine zgradb do svojih mlajših bratov. Vsekakor pa morajo svetišča in dejanja izražati predvsem zmagoslavje usmiljene ljubezni, ne sile ali moči ali razkošja, saj si ga lahko priviščijo samo bogate župnije.
– Jezusov obraz zasije, ko bomo kot Cerkev, namesto da bi poučevali, kako biti v Božji navzočnosti, oznanjali, kako se je Bog v Jezusu postavil v navzočnost človeka, raje delil kot učinkovitost, šel skozi trpljenje in vstopil v dramo, ki spremlja življenje ljudi, ne da bi (kot vedno rad poudarim) rešil karkoli drugega, le ljubezen se zdi da je navidez prevečkrat poražena. Jezus se je nenehno srečeval z nezrelimi oblikami vere, ki so se mu posmehovale in ga spravljale v krizo, a nikoli niso ustavile njegove predanosti ljudem.
Svetlo obličje cerkve, svetlo obličje ljudi je mogoče razumeti le izhajajoč iz Jezusovega obličja … tu smo, piše neki duhovni pisatelj, kot nedokončane Jezusove ikone, svetloba, ki naseljuje lupino iz blata. Očaran nad Jezusovim obličjem, ki naj bi se nam kot Petru prikazoval kot edini kraj, kjer lahko živimo in se ustavimo. Počutimo se kot doma pred Jezusovim obličjem, drugje se lahko počutimo samo neumestno…«Kako je lepo! je zavpil fantič Peter« → kot bi rekli otroci, ki so sodelovali na taboru za najmlajše: Tudi ta fant je čuvaj čudežev, tudi on se lahko zaljubi in postane zvest mož! Vera izvira iz čudenja … morda le iz tega, kar je lepo! da se je v Petru rodila sposobnost dati življenje za ta sijoči obraz. Temu obrazu moramo prisluhniti, da mu postanemo podobni, zakaj tudi mi smo prepojeni s svetlobo!
